O Le Mandraću, ki da od otvoritve lani blesti tam v Voloskem, kjer je nekdaj stregla Bevandica, se je na čelništvu Konzuma nabralo elektronske pošte in namigov, ki so kar klicali po preverbi. In na koncu obmorske promenade, po kateri poleti mencajo turisti vse od Opatije, je dejansko kaj videti in okusiti. Najprej seveda videti pozimi zastekljeno teraso, s katere ne vidiš reških stolpnic, prestižni porcelan in pribor ter dizajnersko pohištvo, tja do mozaika na stranišču, in, konec koncev, domišljene aranžmaje, s katerimi preseneča vsak krožnik. Čeravno samo gledaš, kako si je glavna kuhalnica in lastnik v tujini nakopičila toliko fondov, se v Le Madraću, morda le zaradi nenarejenosti njegovega osebja, ne počutiš kot na paradi višjih slojev, svoje pa prispeva tudi ugodje ob okušanju specialitet in domislic, ki jih tod okoli ne srečaš na vsakem koraku. No. Če bi udarili na prvo in bi sklepali samo na temelju pogrinjka, bi Mandrać nemudoma priporočili tudi ljubiteljem tistih najbolj običajnih friganih lignjev, ki jih tu, topne, maslene, podlagajo s sirupom iz balsamica, že drug uvodni grižljaj, ribji ocvrtki v barbeque omaki, pa je razkril rdečo nit Mandraća, ki sladkobo ribe velikokrat poudari s kako sladko omako, chutneyem ali marmelado, najsibo iz sušenega paradižnika ali agrumov. Nevsakdanje? Da. Duhovito? Praviloma res. V Mandraću se ukvarjajo tudi z novimi smernicami, »redukcijo« oziroma pridobivanjem ekstraktov, zaradi katere te oblije zona, ko si pred posladkom raztopiš na jeziku bonbon iz koncentriranih gosjih jeter, z osnovno surovino, tisto nedeljo so bili na sporedu brancini, pa delajo v rokavicah. Čeravno je bilo ribo razločno čutiti tudi v prekajenih inačicah, iz pastete iz listnatega testa, izpod s paradižnikom le navdahnjene juhe, katero na krožniku prelijejo čez rezino brancina z žara in poleg katere ponudijo mini somoso iz kozic ter popečenega škampa, je nesporna zmaga, kadar se jo lotijo kuhati na pari in jo postavijo vrh al dente skuhane rižote iz divjih belušev, ata Ilovar pa je bil mimo domišljenega zlivanja okusov ter tokrat ravno pravšnjega, medium biftka v omaki iz gosjih jetrc, od katerega se je cedil sok, fasciniran tudi nad sočivjem, ki je povsod ohranilo avtonomijo in značilni okus. Bi k vtisom, ki so vrhunske narave, prišteli svojski tris ostrig, z zmrznjeno bloody mary, v tempuri in s panceto ter krasno rožato s flambiranim anananasom in odšteli dejstvo, da pridejo vina, ki jih v Madraću poznavalsko priporočajo k hrani, velikokrat preveč hladna direktno iz hladilnika in da vsakič niti ne vidiš buteljke? Bi. Priporočamo »istraživački« meni.