Prelomnico v njenem ustvarjanju pomeni temačna plošča Marble Indew iz leta 1969, ki so jo kritiki pozneje razglasili za prvi 'gotski' album v tej rockovski zvrsti. Nico so začeli razglašati za predhodnico punka. V tem obdobju je spremenila tudi svoj androgini stil oblačenja. Odela se je v črno plapolajočo obleko in smuknila v motoristične škornje, ličila pa se je z mrtvaško belim pudrom in si izrazito poudarjala oči. Warhol je nekoč pripomnil, da je s svojim videzom in s svojo kraljevsko držo videti, kot da bi se pravkar izkrcala z vikinške ladje. Tudi na svojih nastopih je ob svečah pričarala nadčasno, turobno razpoloženje: njen izrazito globoki, zagrobni glas so spremljali slovesni zvoki harmonija, melanholične pesmi pa so spominjale na nemške ljudske pesmi. Vse skupaj je imelo priokus wagnerjanske parodije, k temu pa sta pripomogla tudi njena nergavost in njen zbadljivi humor. Od publike je zahtevala absolutno tišino in če so jo že kdaj zmotili, je zadevo kar sama učinkovito spravila v red. To se je denimo zgodilo na njenem koncertu v snobovskem nočnem klubu Reno Sweeny na Manhattnu marca 1978. Skupina zadetih pobov se je začela po koncu njene prve pesmi režati. Vprašala jih je, čemu se smejijo, in ker ni dobila odgovora, jih je ozmerjala z ovcami. Ker se je njihovo nespoštljivo obnašanje po izvedbi njene druge pesmi ponovilo, so začele iz njenih oči švigati strele. Vanje je zalučala poln kozarec pijače in mulce je kar odneslo s prizorišča, ona pa je umirjeno nadaljevala svoj program. Za zabavo je poskrbela tudi na koncertu junija 1979, ko se je razjezila na Calea. Njun skupni nastop se je začel zelo obetavno. Dobrovoljna 'ledena boginja' se je prisrčno majala ob svojem vrčku piva, dokler ni Cale ubral prehitrega ritma na električnem klavirju ... hipoma je spačila obraz v grimaso, se srdito obrnila proti njemu, on pa je bil preveč zaverovan v svoje igranje in ni opazil njenega nezadovoljstva. Odvihrala je naravnost k njemu, divje krilila z rokami in togotno topotala z nogami. Cale jo je končno opazil in upočasnil ritem, ona pa se je hladnokrvno vrnila na svoj prostor in nadaljevala v lagodnem razpoloženju. Prav v tem letu se je odpravila tudi na kratko turnejo skupaj s punkovskim triom. Njen razmajani harmonij je deloval groteskno sredi vseh tistih ojačevalcev in kitar. Tudi publika je bila razdeljena na privržence njene komorne turobnosti in na divje punkse. V iskrivi komunikaciji s publiko jo je prešinilo, da bi se morala v skladu z novim duhom časa tudi sama prepustiti bolj divjemu ritmu. Sklenila je, da je bilo dovolj monotonega sedenja za harmonijem, zbrala svojo rockovsko zasedbo in že čez nekaj mesecev uživaško poplesavala na odru z večno cigareto v roki.