Tega ne vem. Zato pa se vrnem na trg, za katerega ne vem imena, in si pred mestno kavarno privoščim kavico. Po trgu ležijo pločevinke vseh mogočih pijač, ostanki transparentov, risb in druge nesnage. Za naslednji dan bo treba pripraviti nove. Med starimi in poteptanimi je več takšnih s kljukastimi križi, kot jih je bilo pred 58 leti. Ne morem se znebiti vtisa, da je vse skupaj bolj podobno divjanju navijačev po tekmi kot čemu drugemu. Le da so tokrat čustva pomešana med sabo, pa je vse tako, kot bi sicer bilo po pomembni zmagi, pa tudi po grenkem, krivičnem porazu. Vse skupaj je prav čudno. Zdi se mi, kot da bi nekdo prav potreboval mlade, da so prav zdaj tam. Pa tudi sami hočejo tako. Mladih nihče ne more v nič prisiliti. Saj vem - glasba, mladost, kljubovanje, ponos, veselje, sovraštvo...