Verjemite nam, da bi veliko raje pisali o izobilju, sreči, veselju, zadovoljstvu, o vsesplošni pomoči bogatih revnim, sitih lačnim itd., toda resnica in dejstva o lakoti so žal dandanes drugačna. Dokaz za to je tudi razdelitev hrane po razdejanju, ki ga je zapustilo divjanje cunamijev v Aziji konec leta 2004. Problem je v tem, da denarna pomoč za silo zadostuje, a razdelitev hrane pomoči potrebnim, nikakor ne steče tako, kakor bi morala. Res pa je, da marsikje prometnih poti ni več, premalo pa je tudi transportnih sredstev. Lakota, imenovana bič božji ali ena izmed jezdecev Apokalipse (drugi so kuga, vojna in smrt), je morila že od pradavnine. Prvi zapis o lakoti, ki ga poznamo, so vklesali v kamen Egipčani na otočku Sahal ob Nilu okoli leta 2650 pr. n. š. Govori o sedmih lačnih letih, ko Nil ni poplavljal. Svetovne kronike o lakoti poročajo še nič kolikokrat, tako na primer evropske kronike poročajo o pojavih kanibalizma od 8. do 11. stoletja (ta se je pojavil tudi ob začetku našega stoletja ob obleganju Jeruzalema in menda celo ob obleganju Stalingrada leta 1943). Tudi v 11. in 12. stoletju so Evropo preplavile velike lakote in povzročile velika preseljevanja.