D D D Ko sem iskal svetopisemsko prispodobo za to drugo potovanje, ki smo mu rekli tudi potovanje h globoki moškosti, sem se nazadnje odločil, da ga poimenujem potovanje Janeza Krstnika. Ta drugi Janez je v evangelijih opisan kot pravo nasprotje ljubljenega učenca Janeza. Je nekakšen divji mož, ki živi sam, na robu puščave, na sebi ima oblačilo iz grobe tkanine in je surovo hrano. Pozna vso človeško grešnost, tako da tiste, ki so se pripravljeni soočiti z njo v sebi, poziva k spreobrnjenju, tiste pa, ki se nočejo soočiti s svojo lastno grešnostjo, imenuje hinavci in lažnivci — belo prepleskani, a smrdljivi grobovi in gadja zalega. Janez ne izbira besed. Ne trudi se biti simpatičen. Krstnik se zavestno odloča za življenje na robu družbe, da bi ohranil svojo poštenost in premočrtnost. Na tem družbenem robu lahko imenuje stvari z njihovim pravim imenom. Ne oblači se tako, kot bi pričakovali od uglednega moža, ampak ima na sebi le preprosto obleko iz kamelje kože in dlake. (Mislim, da je ne nosi v čistilnico). Hrani se z žuželkami in medom divjih čebel. To so stvari, s katerimi se morajo hraniti ljudje, ki so izključeni iz družbe in izgnani v puščavo. Meni Janez Krstnik simbolizira divjo plat Boga. Kristjani pogosto pozabljamo, da je Bog v Stari zavezi veliko bolj ‘prvinski’ kot v Novi. že prve strani Svetega pisma (Geneza) opisujejo, kako Bog pogleda na zemljo in kako je razočaran nad življenjem ljudi, tako da se odloči, da