Skupaj z Alojzom sta obiskala revno vasico na robu pragozda, da bi preučila situacijo. Čeprav domačini niso znali niti besedice angleško, je Tomaž nekaj časa ostal tam. Izdelali so prvi panj, a se je kmalu izkazalo, da njihovih divjih čebel (Apis cerana) ne bo preprosto udomačiti. Vmes so se Alojzu javili iz nevladne organizacije za razvoj kamboškega podeželja Sustainable Cambodia; projekt jih je zelo zanimal. Tako je bila Tomaževa naslednja pot v mesto Pursat, tam je zainteresiranim predaval o osnovah čebelarstva. »Najprej jim je bilo sploh treba povedati, da čebele niso nevarne in da pikajo samo v obrambi, sicer so pa zelo prijazne.« Bilo so zainteresirani, zato se je odpravil na Tajsko in tam našel primerne čebelje družine. V Kambodžo so prinesli štiri in to je zelo odmevalo v tamkajšnjih medijih. Ljudi je naučil osnove vzgoje matic in jim pokazal, kako skrbeti za čebelje družine, da preživijo. Ker so se čebele privadile novemu okolju in začele pridno nabirati med, so se odločili iz Tajske pripeljati še deset čebeljih družin ter jih razdelili med najrevnejše prebivalce. Vmes se je Tomaž vrnil v Slovenijo skrbet za svoje čebele in že čez nekaj dni so ga klicali veseli domačini, da so natočili prvih deset litrov medu. Žal pa je potem zaradi napak, malce pa tudi zaradi narave same kar nekaj čebel poginilo, in ko se je Tomaž naslednjo sezono vrnil, so nekaj časa porabili za nego ter zdravljenje čebel, saj so jih medtem napadli tudi paraziti, ki jih v njihovem prejšnjem okolju ni bilo. »Nekaj volje so izgubili, toda naša skupina je bila kljub temu vztrajna.«