Pa se posvetimo malce transformacijam, ki jih Prešernove nagrade doživljajo zadnja leta. Pred tremi leti se je nov Upravni odbor Prešernovega sklada odločil, da je treba nagrade, predvsem pa nagrajence, popularizirati, tako rekoč primorati javnost, da se z njimi čim dlje ukvarja, ustvariti okrog njih ustrezno dramatičnost (čeprav prav medijske pozornosti tem nagradam nikoli ni primanjkovalo). Tako so začeli po novem obelodanjati nominirance za nagrade že 3. decembra, na Prešernov rojstni dan, za nagrajence pa naj bi izvedeli šele na proslavi 7. februarja. Tako je bilo dvakrat, in sistem je kmalu pokazal svoje luknje. Prvič: za nagrajence seveda nismo izvedeli šele 7. februarja, temveč so še ptiči na vejah o tem čivkali že bistveno prej, in drugič: nominiranje za nagrade, vsaj kar zadeva velike, ki jih običajno dobivajo umetniki v zrelih letih za svoje življenjske dosežke in opuse, je milo rečeno neprimerno. To niso ljudje, ki bi jih lahko kot nekakšne dirkalne konje spuščali v areno po trikrat in okrog njih zganjali tekmovalni cirkus. Ker so očitno to spoznali tudi pristojni, so Prešernove nagrade letos zabeležile novo poglavje svoje večne tranzicijske zgodbe: velike Prešernove nagrade so znane že 3. decembra, nagrade Prešernovega sklada pa gredo dalje po sistemu nominacij.