nočejo ničesar početi, ker pravzaprav ne vedo, kaj naj bi … Murakami ocenjuje, da sta brezvoljnost in brezciljnost, ki sta se polastili velikega dela japonske mladine, največji težavi sodobne Japonske. Samo Japonske? Morda za zdaj. Murakamijeva opažanja bi morali sprejeti kot resna opozorila v vseh deželah, ki hitijo za vodilnima tehnološkima in gospodarskima velesilama v svojih prizadevanjih - predvsem in samo za materialno blaginjo. Vse nove trende, ki se pojavljajo na Japonskem in v ZDA, naj bo to v razmišljanju in medčloveških odnosih ali v načinu življenja, prehrani in zabavi, prej ali slej “kupimo” tudi v Evropi. Tudi s pojavom hikikomori se bomo verjetno že kmalu srečali tudi pri nas. Toliko prej, kolikor bolj smo postali sužnji svojih služb in torej svoje delo - naj bo to še tako ustvarjalno - razumemo kot najpomembnejšo sestavino življenja, svoj smisel in cilj. Takrat bo prepozno, da bi tožili za žrtvami vsakdanje dirke za denarjem in blagostanjem, ki so praviloma tiste vrednote, za katere smo (deklarativno) prepričani, da zanje živimo, in na katere običajno prisegamo, vrednote sreče, medsebojne povezanosti in ljubezni. DR duhovljenosti, skozi minimalne variacije tonov. Zaradi popolne odsotnosti figure ima barva glavno vlogo, ves čustveni naboj. Oko, ki je navajeno na prepoznavne oblike, išče asociacije s teksturo različnih površin, vode, kamna,… ko to ne bi bilo potrebno. Abstraktna slika je preprosto abstraktna. Pozornost naj bo namenjena njeni ploskvi, njeni obliki, formatu, nanosu. Slikar si je izbral kvadrat, različnih velikosti, ki tudi dinamizira postavitev. Poleg tega je potrebna dobra osvetlitev, da je lahko vidna vsaka variacija barve. Barvo, ki jo je Klavdij Zalar nanašal na platno, obdelano z voskom, da bi dosegel želen učinek. Slike so tu. Treba se jim je samo prepustiti. Katarina Brešan Obiskovalci Kosovelove knjižnice si ne moremo dopustiti takega maličeja pesnikovega besedila. Prav tako je naslov knjige sporen. Na zadnji strani platnic vidimo, da je Kosovel napisal Ikarjev sen in ne Ikarov sen. Sam sem v knjigi odkril kar 25 potvorb ali manipulacij, medtem ko jih je Jolka Milič odkrila celo 32. Oskubljene so tudi nekatere fotografije, ki so objavljene v knjigi in smo jih od prej poznali. Iz njih so “rezane” določene osebe. Zakaj to? Vsem, ki nam je nekaj do Kosovela, želimo slišati kaj misli stroka, ki se do sedaj o vsem tem še ni izrekla. Kaj neki čaka? Istočasno se sprašujem, kako bi v Kranju reagirali, če bi na Prešernovi proslavi recitirali: “Vremena Kranjcem bodo se zbistrila.” Namesto: Vremena Kranjcem bodo se zjasnila. Ali v Kobaridu: Brhka si bistra hči planin, namesto Krasna si bistra hči planin... Slovenci tokrat kupujemo Kosovelovo šlamparijo in ne žlahtnega Kosovela, takšnega, kot bi ga morali posredovati zanamcem. Seveda vsi molčimo in vsak si svoje misli, knjiga pa lepo gre v promet in s tem nekdo krepko služi, na račun naivnih in nepoučenih bralcev, na škodo in v sramoto slovenski kulturi. Ambrož Kodelja