Mož, ki obvlada diatonično harmoniko, kot bi šlo za največjo igračko, se kljub vsem svojim uspehom prav nič ne baha, nasprotno: to mu je povsem tuje. Ko sem ga vprašala, kako zelo ponosen je nase, mi je skromno odgovoril: »Lahko bi bilo bolje, lahko pa še trikrat slabše, zato je povsem v redu, da je tako, kot je.« Z enakim zadovoljstvom govori tudi o zdravju: »Hvala bogu, da je tako, kot je, in naj tako tudi ostane! V Novem mestu imam zelo dobrega zdravnika, ki pa ga ne obiskujem prav pogosto. Zato me, namesto da bi ga poklical jaz, pokliče kar on in povpraša, kako sem in kdaj bom kaj prišel naokoli. In potem se oglasim. Če me že prosi, haha …« S previsokim holesterolom nima težav, prav tako ne s povišanim sladkorjem v krvi, nekoliko poslabšan ima le vid, zato za branje potrebuje očala. Kako pa je z izpitom za avto? Volan vrti brez težav, vožnjo ima še vedno zelo rad, v Trško goro iz Ljubljane pridrvi v pol urice! »Edino, česar zadnje obdobje ne maram preveč, je nočna vožnja. Takrat malce slabše vidim; še zlasti me 'matra', če dežuje ali pa je megleno.« Za avtomobile nikoli ni razmetaval denarja, saj mu konji v pločevini niso pomenili posebnega užitka. Večje radosti je užival in še uživa v stiku s pravimi konjih. »Dirke s konji me že od nekdaj privlačijo. Ogledal sem si jih kar nekaj,« je začel in nadaljeval: »Na Trški gori imava s kolegom vsak svojo kobilo, ki sta maja skotili vsaka po enega žrebička.« Za živali skrbi predvsem omenjeni kolega, ko je lep dan, pa Lojze – pozor! – kobilo tudi zajaha, ali pa jo, če je zbrana prava druščina, vpreže v voz in se poda na krajši izlet. Hedonizem posebne vrste.