Vse odkar je postalo v začetku osemdesetih let jasno, da se svetovna priložnost Kitajske, da stopi v areno oblikovalcev svetovnih smernic, skriva v velikih številkah, v njenih mestih nihče več ne sprejema filozofije »majhno je lepo«. V Pekingu, ki ima verjetno 18 milijonov prebivalcev, in v Šanghaju, ki jih ima morda že 24 milijonov (natančnega popisa ni bilo, tako da mestne oblasti ne morejo z gotovostjo povedati, koliko duš živi v teh dveh mestih, gleda na to, da več milijonov sezonskih delavcev sploh ni prijavljenih), mora biti vse veliko. Pekinška nova opera, ki spominja na dinozavrovo jajce ali na velikansko vesoljsko kapsulo, novi mestni muzej, ki slovi po zanimivem dizajnu in strah zbujajoči masivnosti, ali ekstravagantni aluminijsko-stekleni kvadrat osrednje televizije, ki ga pravkar gradijo (stavba bo visoka 230 metrov, na skupno 550.000 kvadratnih metrih pa bodo številni studii, pisarne, trgovine, hoteli itd.), imajo kot nabolj prepoznavno skupno lastnost – ogromnost. Šanghaj ima že zdaj več nebotičnikov kot Tokio, vsi pa so bili zgrajeni po letu 1989. Njegove stavbe so vitkejše kot pekinške, na kar pa ni vplivalo le dejstvo, da ima to mesto za rast na voljo precej manj prostora, temveč tudi estetsko nagnjenje k prefinjenosti. A tudi tukaj obiskovalcem zastane dih zaradi veličastnih številk: stolp Jinmao je visok 430 metrov. Hotel Grand Hyatt v tem stolpu ima najvišji bazen na svetu. Ko bo zgrajen novi nebotičnik Svetovnega finančnega centra, ki bo visok 460 metrov, bo to zagotovo nov svetovni rekord in hkrati svojevrsten dizajnerski podvig z odprtino na vrhu, ki bo pripomogla k zmanjšanju pritiskov vetra.