Napisal sem esej, ki je že kar slaven, v katerem se poigram z Walterjem Benjaminom in njegovo teorijo o umetniškem delu v dobi tehnološke reprodukcije. Umetniško delo lahko reproduciramo tako natančno, da ni več nujno videti še original. Digitalna reprodukcija v resnici ne uniči avre izvirnega umetniškega dela. Poglejte recimo Mono Liso, morda najbolj fotografirano delo na svetu; vsaka reprodukcija v resnici povečujejo njeno avro. (Se vam je kdaj uspelo prebiti do izvirnika v Louvru?). Torej, pisal sem o novih medijih in mrežni umetnosti, kjer si lahko vsakdo natisne umetniško delo, če želi. To seveda spravlja v zadrego muzeje, zato dajejo na spletne strani samo drobcene sličice svojih originalov. Kaj je torej z avro umetnine v digitalni dobi, ko pa si lahko vsak naredi svojo reprodukcijo? Lahko kopirate tudi moje delo, dodate kaj svojega, pa dobite svoj original. Enako lahko sam na svojih straneh vzamem karkoli, še kaj dodam in se podpišem, pa postane original... Veseli me, da moje delo lahko vidijo povsod in prav nič me ne moti, če si doma natisnejo stran. Seveda popolnoma razumem muzeje in zbiralce, ki ljubosumno hranijo svoje dragocene originale, vendar sem do tega ravnodušen. Zbiralcev, ki želijo kupiti mojo spletno stran, ne odvračam od nakupa. Povem jim, da si jo lahko tudi kopirajo s svojim imenom in ostanejo za vedno povezani z njo. Podpišem pa samo stvari, ki jih sam naredim.