logije se vrednost posredovanja teoretičnih informacij zmanjša, zato si moramo v znanosti, športni praksi in športni industriji vsi prizadevati za ustrezno in smiselno didaktično športno tehnologijo, ki bo v večji meri kot doslej prispevala k izboljšanju kakovosti motoričnega učenja/treniranja od spoznavanja športa do vrhunstva (Flisek, 2005). Vizija sprememb učnega okolja v športu mora biti v najširšem pomenu besede usmerjena v: • Povečanje in osvežitev normativne komponente v vseh pogledih (vsebine, didaktično-metodični postopki, reklamiranje itd., torej, kaj je dovoljeno in kaj ne). • Dopustitev, odprtje prostora za večjo inovativnost v smislu nadgrajevanja standardov in normativov. To naj bi bila smernica in ne negativen odnos, ko se dogaja zdaj (didaktične žoge, resnična prilagojenost tehnične športne opreme – letveniki, koši itd.). Takšna usmeritev predstavlja težnjo po kakovosti in ne po neobligacijski standardizaciji. V spodnji preglednici smo izbrali nekatere primere sodobne športne tehnologije, ki upošteva omenjena stališča in predstavlja nove smernice na tem področju. Prizadevamo si tudi, da bi jih v praksi uvedli kot nove varnostne, tehnične in didaktične standarde za otroke od 3. do 8. leta starosti, vključno s športnim prostorom.