“Zdaj vsaj veva zakaj. Prekleto nevarni so.” Oba sta se zasmejala, toda napetost med njima se ni zmanjšala. Maddy je o njunem odnosu razmišljala tudi v tistih dolgih urah, ko je bila z Annie in njenim otrokom zasuta v ruševinah. Če bo preživela, jo je prešinilo takrat, bi bila ta noč nekaj najhujšega v njenem življenju. Z ničimer več se ji ni bilo treba spopadati, nič drugega ji ni bilo treba tvegati. To noč je stala pred najhujšim sovražnikom, gledala je smrti v oči. Ni se ji bilo več treba kaznovati in obljubila si je, da se tudi ne bo. Ko je zdaj gledala Jacka, kako okorno sedi na drugi strani sobe, je vedela, da se ne more več. Niti toliko ljubezni ni premogel v svojem srcu, da bi stopil k njej, jo objel in ji rekel, da jo ima rad. Ni je premogel. Najbrž jo je imel rad toliko, kot je zmogel, a to ni veliko pomenilo. Kakor da bi Jack začutil, da se med njima dogaja nekaj čudnega, je vstal, stopil k njej in ji dal v papir zavito škatlico. Vzela jo je in jo brez besed odprla. V njej je ležala tanka diamantna zapestnica. Zelo lepa je bila in Maddy se mu je zahvalila. Ni vedela, da je Jack kupil dve, ko je zjutraj odhajal iz hotela Ritz Carlton. Eno za Maddy, zaradi vsega, kar je tisto noč doživela, in eno za dekle, s katero je preživel noč. A čeprav Maddy tega ni vedela, mu jo je resnega obraza vrnila.