Ko se poglobim v spomine, srečujem lepe in sladke trenutke, ko sem vsa nasmejana in sreča kar izžareva iz mene. Vendar so v življenju tudi grenki trenutki, ko mi po licu polzijo solze in sem sama med težavami. Vedno bolj se zapiram vase in nikomur ne pustim blizu. Naj bodo ljudje še tako prijazni in prijatelji še tako tolažljivi, ne gre. Takrat samo čakam, kdaj bo bruhnilo iz mene. Moram pogledati okrog sebe, moram! Še sreča, da to storim, kajti takrat ugotovim, da so okrog mene ljudje, ki so še bolj nesrečni. So takšni, ki ne vidijo vzhoda in zahoda sonca, ki ne slišijo petja ptic, in takšni, ki ne morejo steči na travnik in utrgati dišečega cveta. Takrat se zavem, da še nisem tako nesrečna in da se lahko potrudim, da bi jim pomagala. Mogoče potrebujejo samo pogovor, ki pa ga jaz včasih zavračam.