Alenka je neprespane noči vlekla za seboj v službo. Bojanu je zjutraj prepustila skrb za otroka in hitela v banko, ne da bi se od njega poslovila. V svojo pisarno je prišla pred tajnico. Pisarna se ji je zdela prevelika in zatohla, zato je odprla okna in takoj spila kozarec soka. Otopela zaradi skrbi niti ni opazila, kdaj je prišla tajnica in ji prinesla prvo kavo. Njeni najožji sodelavci so začeli počasi prihajati na likvidnostno sejo. Zadnji med njimi je prišel Boštjan Mihelič. Ko je zagledal Alenko, kako sedi za mizo nenaličena, bleda in odsotnega pogleda, je takoj pomislil, da se je verjetno skregala z možem. Kot moški, ki je bil vanjo že lep čas zaljubljen, je začutil, da se njeno zasebno življenje krha. Po prihodu iz Nemčije se mu je zdela kakor lepa nežna dišeča vrtnica, danes pa je bila videti kakor vrtnice, ki čez noč uvenejo zaradi slane. Govorila je pretrgano, ponavljala besede, vprašanja, si nekaj zapisovala in nervozno tolkla s prsti po mizi. Boštjan je takoj opazil, da nima poročnega prstana. Spreleteli so ga mravljinci. Napotke, ki mu jih je dajala, je preslišal in bolščal v njene žalostne rjave oči. Njene srčaste ustnice so bile bolj stisnjene kot navadno in suhe. Ni slišal, kaj mu je naročila glede devizne pozicije banke, zato jo je prosil, naj vse ponovi. Nervozno je ponovila besede, on pa si je hitro zapisoval. Drugi sodelavci so se nemo spogledovali in doumeli, da se med njima nekaj dogaja.