Program seveda ni slab, pri prebiranju pa se je težko upreti skušnjavi, da se ne bi strinjali z mnenjem dr. Ocvirka, ki je dejal, da bi si drznil tako zahteven program predavati le študentom na fakulteti. Dr. Marjan Smrke na očitke odgovarja: "Gospoda Ocvirka verjetno bolj kot zahtevnost programa moti pristop k predmetu obravnave. Zanj je sporen globalističen pristop, razgledovanje po svetu in primerjalnost, ki rimski katolicizem pokaže kot le eno od neštetih možnosti človeških odgovorov na eksistencialna vprašanja. Dvanajst-, trinajst- in štirinajstletnikov ne gre podcenjevati. Če so premladi za temeljne informacije o budizmu ali religiji v stari Grčiji, zakaj potem sedemletniki niso premladi za verouk, ki takoj na začetku poučuje o težavnih dogmatičnih zadevah, kot so sveta Trojica, deviško spočetje ter čudeži v Kani Galilejski in pod goro Sinaj? Formulacije verskih resnic, kot jih najdemo v katoliških veroučnih knjigah, je komaj mogoče, če ne celo nemogoče, razumeti najpametnejšim odraslim ljudem." Po njegovem mnenju je vsako religijo in filozofijo mogoče razložiti tudi šestletnemu otroku, ker vsebujejo skupna, temeljna sporočila: "Takšne so moje izkušnje z mojim najstarejšim sinom. Verjamem pa, da katoliški duhovniki, ki nimajo svojih otrok, takšnih izkušenj nimajo." Smrke se polemično sprašuje, ali ni šestleten otrok tudi premlad, da bi se soočil s pripovedovanjem o okrutnem zločinu nad človekom, pribitim na križ, kot ga s tem seznanja katoliški verouk. "S tem se nočem vtikati v vsebino katoliškega verouka, hočem le poudariti, naj se RKC raje ozre na to, kaj poučuje - in zakaj le manjšina tistih, ki gredo skozi proces kateheze, v odrasli dobi še verjame v naučeno. Morda se moj program res zdi nekaj grozljivo zahtevnega, toda tak je lahko videti le skozi oči nekoga, ki je bil vse življenje obveščan o eni sami nazorski smeri." Smrketu se njegov osnutek zdi objektivističen in natančen, medtem ko o osnutku teologov pravi, da gre le za "bluzenje".