Po tistem, ko je preučil ovadbo, je Garzon prejšnjo sredo podal sodni izrek na 68 straneh, kjer uvodoma ugotavlja, da je pristojen za preiskovanje teh ovadb (na njegovem spisku je zabeleženih 114.266 izginulih oseb), ker da gre za zločin proti človeštvu, ki ne zastara, ter da so njihovi sorodniki trajno trpeli, »ker niso vedeli, ali so žrtve še žive ali mrtve«, kar tudi njih postavlja v vlogo žrtev. Kot nujno je odredil ekshumacijo 19 skupnih grobiščih, ki so razpršena po vsej Španiji; med njimi tudi domnevnega Lorcovega groba. To je bilo presenečenje za socialistično vlado in državno tožilstvo, v desni opoziciji, ki jo vodi Ljudska stranka, pa je povzročilo zgražanje. Državno tožilstvo je napovedalo pritožbo z utemeljitvijo, da so ti zločini po zakonu o amnestiji zastarali, da zakon o zgodovinskem spominu tako ali tako predvideva ekshumacijo grobov in da je vsak tak primer v pristojnosti lokalnih sodišč. Njihovo mnenje je, da se je koncept zločina proti človeštvu, na katerega se opira Garzon, začel izvajati leta 1945 z nürnberškim procesom in naj ne bi imel retroaktivnih posledic.