Prisostvoval pa sem seji IOOF 13. novembra 1950, ko je bil Kocbek razrešen vseh političnih in oblastnih dejavnosti in upokojen. Že prej je prihajalo po vojni do nesoglasij med večinskim delom IOOF in njim v ocenah političnega in sploh obče družbenega stanja v Sloveniji in s tem tudi posredno v Jugoslaviji. Že leta 1951 je na II. kongresu OF zaskrbljeno svaril glede splošnega političnega stanja. Sodu pa je izbila dno njegova knjiga »Strah in pogum«, ki je bila nekakšen neposredni povod za prekinitev političnega in vsakršnega odnosa med njim in zlasti KPS oziroma njenimi predstavniki v IOOF. Ko je bil upokojen, sem bil začuden, da je prišlo do tako radikalnega razkola med njim in ostalimi, zlasti s komunističnim delom v IOOF, pa začuda tudi z ljudmi, ki so tvorili skupino krščanskih socialistov ob ustanovitvi OF in kasneje v IOOF. Bilo mi je žal, da je do tega prišlo, zlasti še ker so se takrat pri meni razbile iluzije, da bo izviren frontovski politični pluralizem po vojni obstal, oziroma se po Dolomitski izjavi revitaliziral na temelju načela enotnosti v različnosti. Resnici na ljubo pa moram povedati, da se mi je to načelo še poglabljalo po prvih znakih rastoče desne opozicije predvojnega tipa v Sloveniji in ostali Jugoslaviji. Toda v Sloveniji smo glede na specifično poslanstvo OF imeli ta »desni« proces brez posebnih administrativnih pritiskov možnost učinkovito urediti. Ne bi rad ponavljal misli, ki sem jih glede tega dodobra razvil v prispevku »Osvobodilna fronta in večstrankarski politični sistem«, ki je bil objavljen v reviji »Borec« in katerega je pod posebno točko obravnaval na seji tudi svet pri Predsedstvu republike in ga soglasno sprejel. Temu sprejemu se je v imenu vodstva Socialistične zveze delovnega ljudstva Slovenije (SZDL) na tej seji pridružil tudi takratni predsednik SZDL Jože Smole. Ponovil bi zato samo to, da bi krščanski socialisti Slovenije izključno politično zajezili nastajajoči militantni klerikalizem. Razvoj v Sloveniji bi ubral žlahtno smer političnega pluralizma, družbe socialne pravičnosti, saj ne bi bil vklenjen v spone preživelih oblik klasičnega strankarskega sistema, temveč bi ubral pot, ki se ji v bližnji ali malo daljši prihodnosti ne bi mogla izogniti tudi Evropska unija. Ta se ji pravzaprav ne glede na strankarsko ureditev programsko približuje že sedaj – vendar le blago. Večina strankarskih programov se družbi socialne pravičnosti namreč že objektivno ne more več v nedogled izogibati. Ko bodo te stranke zmožne odvreči še »balast« svetovnonazorskih uteži v tako imenovani čisti politiki in dejansko na najbolj civiliziran način potisniti svetovni nazor v območje čisto osebne opredelitve in ga s tem »vgraditi« v sfero človekove vesti osvobojene politične motiviranosti in s tem monopolističnega verskega primeža in vsakega totalitarizma, bo med človeštvom zavladalo tekmovanje projektov in kadrov v smeri napredka. To tekmovanje bi moralo biti prvenstveno usmerjeno v graditev in v vedno novo dograjevanje družbe socialne pravičnosti. Jasno je, da ti pogledi odpirajo vprašanje, ali je tako družbo možno graditi v eni ali le skupinah dežel oziroma v njihovih povezavah. Odprte so vse možnosti. Pravzaprav nisem s tem povedal nič posebnega. Če se poglobimo v ves življenjski opus Edvarda Kocbeka, potem moramo pošteno ugotoviti, da je bil on prerok takega razvoja človeške družbe, čeprav je te poglede prvenstveno apliciral na naše domače razmere. Toda nismo ga v celoti razumeli. Del njegovih privržencev prav gotovo kot možnost, drugi le kot političnega voditelja, njegovi strastni nasprotniki pa kot moderniziranega neoklerikalca. Toda ni bil ne eno ne drugo. Bil je le vizionar, ki svojih pogledov ni potiskal v daljno prihodnost. Zato tudi njegova občasna neučakanost, ki jo je največkrat izžareval s svojo pisano besedo.