Skoraj nihče ni skrival zadovoljstva, da je zamenjava uspela, pripombe in zadržki pa niso leteli na predlaganega kandidata, ampak na razmere v slovenski zunanji politiki. Pripombe so se sukale okrog znanih težav: od zapletov s sporazumi s Hrvaško in Vatikanom, popuščanja zahtevam Evropski uniji do kadrovsko številčno in kakovostno slabo zasedene diplomacije. Pri naštevanju slabosti naše zunanje politike in težav, ki čakajo kandidata, je bil najdaljši poslanec SNS Zmago Jelinčič, a tudi on je bil zadovoljen z vrnitvijo dr. Rupla na vodilno mesto na zunanjem ministrstvu. V imenu SDS je Ivo Hvalica izrazil upanje, da je zgolj naključje, da sta glasovanje o novem zunanjem ministru in svetovni dan mokrišč na isti dan, osebno pa je bolj prepričan, da to ni naključje, saj je naša diplomacija večkrat zabredla v močvirje. Stranke desne opozicije, katerih člani so glasovali po svoji presoji, so novemu ministru kljub temu zaželele, da bi bil uspešnejši od svojega predhodnika pri iskanju konsenza o temeljnih zunanjepolitičnih interesih države in da bi uspešneje ter pogosteje sodeloval s parlamentom. Borut Pahor je v imenu združene liste ponovil svoje slabe občutke ob izbiri že sedmega zunanjega ministra v desetih letih, kar samo po sebi dovolj zgovorno kaže neurejenost v naši diplomaciji.