Pred seboj imam diktafon in vanj govorim te stvari. Dolgčas mi je, z nekom se moram pogovarjati. Predstavljam si, da ležim na dnu reke in vse to govorim ženski, ki jo tok nosi po bleščeči, zelenkasto modri gladini nad mano. V resnici ležim v osmem nadstropju hotela Continental v Københavnu in opazujem, kako se v šipo zaletava droben dež. Ravnokar sem odložil telefon, iz recepcije so mi sporočili, da moram za erotični kanal posebej doplačati. Šele zdaj sem opazil, da gre po sredi ekrana črn pas, nad katerim se sunkovito premika poraščen moški hrbet, nekje iz črnine pa sope ženska. Nočem se opravičevati, ampak nehote sem se med pretikanjem zaustavil na tem kanalu. "Oprostite, ker sem Vas zmotila," je rekla receptorka, preden je odložila. Ni počakala, da bi karkoli rekel; najbrž bi dolgo čakala. Ko sem pred pol ure prišel s sprehoda po mestu nazaj v hotel, sta bili v recepciji dve ženski; poskušam si predstavljati, katera me je poklicala ... brez uspeha. Niti ene niti druge si ne morem priklicati pred oči, vidim le ustnice ob slušalki, ki se gibljejo kot trakovi v vetru. In ena ima pod desno nosnico, v gubi pred licem, znamenje, tega se zdaj tudi spomnim. Tista deluje prijetno, sploh ne naučeno, živčno prijazno kot večina receptork v hotelih. Je bila mogoče ona?