Na vsaki osebi sem na mesec zaslužil najmanj 400 EUR čistega. Seveda mi to ni bilo dovolj. Kot sem med vrsticami komentarjev v resnih časopisih lahko razbral, se je slovenski zdravstveni in socialno-pokojninski sistem podal na pot razsula. Državljanov, ki bi naj polnili ta žep državne blagajne je vedno manj, hkrati pa je že več kot tri četrtine zaposlenih na robu preživetja, kar pomeni, da je njihov obvezni prispevek vedno manjši in denarja za pokojnine ne bo dovolj. Ker sem precej daljnoviden in si želim zagotoviti udobno starost, sem uresničil drzno podjetniško zamisel in povrhu uvozil deset pridnih črnčkov iz Sudana. V Sloveniji bodo črničili v gradbeništvu, vsi obvezni prispevki iz njihovega dela pa se bodo stekali na poseben transakcijski račun, odprt na moje ime pri pristojni zavarovalnici. No, pa bo moja pokojnina zagotovljena na daljši rok. Celo več, višek denarja bom vložil v človeški kapital v Nigeriji, kjer bo poceni doštudiral mali zamorček, se nato preselil v Slovenijo in delal za obvezne prispevke za moj račun. (Ampak to o prispevkih bom še malo preučil in malček počakal, država lahko ta denar tudi kako drugače porabi, šment.) Kaj bo z njegovo socialno in pokojninsko usodo, bo njegov problem, konec koncev, če je znal preživeti tam, bo tudi tukaj, mar ne? Podjetniška ideja mi je razburkala domišljijo, ki sem jo tudi takoj uresničil. Ta zamisel je dobila še svoj dodatni sadež. Ker se položaj delavcev v Sloveniji počasi približuje tistemu v Bangladešu, ki bi ga lahko imenoval Bangla-Mura, sem začel novačiti tudi naše.