lada italijanskega premiera Romana Prodija je pred dnevi potrdila dogovor o sporni pokojninski reformi. Dogovor predvideva postopno zviševanje minimalne starosti. Leta 2008 se bodo tako Italijani lahko upokojili pri 58 letih, leta 2009 pri 59, leta 2011 pri 60 letih, še dve leti kasneje pa pri 61 letih. Dogovor, ki je bil dosežen po večmesečnih pogajanjih, predvideva, da morajo biti tisti, ki se bodo upokojevali pri minimalni starosti, pred tem pokojninsko zavarovani najmanj 35 let. “Uspelo nam je oblikovati predlog, ki zadovoljuje nas, sindikate in bo zadovoljil tudi vse Italijane, ob tem pa smo strogo spoštovali okvir fiksnih izdatkov,” je dogovor pozdravil Prodi. Načrtovano reformo čaka jeseni sicer še potrditev v parlamentu, ki bo težavna, saj ji nasprotujejo ne le opozicija, ampak tudi najbolj levi del Prodijeve koalicije. Vodja Stranke komunistične prenove Giordano je že po koncu seje vlade izjavil, da je njegova ocena dogovora “močno kritična, negativna”, da so potrebna posvetovanja z delavci in da je zadeva še vedno “odprta”. Z novim dogovorom želi Prodijeva vlada omiliti pokojninsko reformo, ki jo je sprejela Berlusconijeva vlada in ki predvideva takojšen dvig minimalne starosti za upokojitev z letom 2008 s 57 na 60 let. Italija, ki se lahko “pohvali” z najstarejšo populacijo v Evropi, bo sicer tudi po uresničitvi dogovora ostala članica Evropske unije z eno najnižjih zakonsko določenih starostnih mej za upokojitev. Državo naj bi dogovor po poročanju STA v naslednjih desetih letih stal dodatnih deset milijard evrov, vendar pa je italijanski minister za gospodarstvo Tommaso Padoa-Schioppa že zagotovil, da se bo reforma plačevala sama. Kot je še dodal minister, pričakujejo zeleno luč tudi od Evropske unije, saj bodo omenjene stroške nadomestili s prihranki na drugih področjih. Ocene pokojninske reforme so deljene. Še najbolje je zadel neki opazovalec, ki je dejal, da se v Italiji “kaj več v danem trenutku ni moglo narediti”. Gre za znano stalnico italijanske politike, ki se sicer zaveda težav pokojninskega sistema in skuša zato stvari vedno urejati tako, da jih ne ureja. Še bolj preprosto : Vsakdo, ki bo v Italiji resno zagrizel v kislo jabolko pokojninskega sistema, bo gotovo politične volitve izgubil! Tega se zavedajo vsi politiki in se tako tudi obnašajo. Dejstvo pa je, da položaj tako imenovanega “wellfare state”, preprosto: sociale, v Italiji izjemno slab. Povedanemu dodajmo še dejstvo, da je populacija v Italiji zelo zelo stara, še bolj preprosto: ne ve se, kako bo čez nekaj let, ko bo več upokojencev kot delavcev, in kje se bo takrat vzel denar za pokojnine in za socialne storitve. Prodijev poizkus, da bi zadovoljil volka in rešil kozo, je vsaj poizkus, ki pa ga lahko stane zelo drago, saj se polemike nadaljujejo, marsikdo obljublja celo padec vlade, v kar pa ne verjamemo, in to zaradi preprostega dejstva, da poslanci in senatorji vseh barv (!) še niso dosegli določenega časovnega roka sedanje legislature, ki bi jim zagotovil tri tisoč petsto vredno mesečno pokojnino... Dodajmo še težave, ki jih ima Prodi z največjim italijanskim izgubarjem, z letalsko družbo Alitalia, ki je nihče noče kupiti iz preprostega razloga, ker ima vsaj 7000 zaposlenih preveč, ker vsak dan (!!!) “pridela” več kot dva milijona evrov izgube, a imajo zaposleni v njej zato največje sindikalne postavke za plače v Evropi, in je slika kaj klavrna. Nekaj je jasno: Nikdar več ne bo tako, kot je bilo doslej, za pokojninski sistem je to jasno že dolgo. Na žalost pa se vse italijanske vlade vedno vedejo po znanem neapeljskem načelu: “Kdor je dal, je dal in kdor je dobil, je pač dobil.” In ostali?