Na okoljskem ministrstvu so s proračunskim denarjem ravnali kot svinja z mehom. Tako kažejo razkritja zadnjih dni, po katerih je Podobnikovo ministrstvo plačalo Podjetju za urejanje hudournikov (PUH) stotisoče evrov na podlagi na roko popisanih listov papirja. PUH ni edini primer nevestnega ravnanja z javnim denarjem, razkritega v Dnevniku v zadnjih tednih. Na ministrstvu za zdravje so se lahkotno dogovorili za zasebno opravljanje nujnih helikopterskih prevozov. Podobno so ravnali v Elesu. V vojski so kupovali oklepnike brez dokončnih izračunov, v Prekmurju pa stoji mobilna vojaška bolnišnica, zaradi česar nastaja škoda. Na dan prihajajo tudi drugi primeri malomarnega obračanja javnega denarja. Računsko sodišče je opozorilo na napake pri poslovanju vlade, v zdravstvu pa slabo usklajujejo gradnjo bolnišnic in nakup opreme; posledica je legionela v vodovodu. Milijoni evrov javnega denarja kopnijo zaradi neskrbnosti ali koruptivnega ravnanja javnih uslužbencev. Med vzroke za lahkotno trošenje pa lahko štejemo tudi pomanjkanje pogajalske moči državnih ustanov, še zlasti po zamenjavi nekdanjega ministra za delo Janeza Drobniča, kar je marsikateri uradnik razumel kot znamenje, da se ne splača preveč zagrizeno braniti javnega denarja, še zlasti ne, če so na drugi strani sindikati. Je v Janševi vladi več brezbrižnega ravnanja z javnim denarjem, kot ga je bilo v prejšnjih vladah? Podatkov za primerjavo sicer ni, a so razmere kljub temu skrb zbujajoče. Zlasti po razkritju, da je Podobnikovo ministrstvo podjetju PUH plačalo dela, ki jih je okoljsko ministrstvo pod Podobnikovim predhodnikom Janezom Kopačem zavrnilo, ker niso bila naročena. To pa ni edini razlog za zaskrbljenost davkoplačevalcev nad lahkotnostjo sprejemanja finančnih odločitev v državnih ustanovah. Nesmiselno se zdi, denimo, varčevanje pri plačah tožilcev, če hkrati denar odteka za sanacijo škode, nastale zaradi napak pri gradnji in opremljanju bolnišnic. In naprej. Premierovo podporo ministru Erjavcu utegnejo v vojski in tudi v drugih resorjih razumeti kot znamenje, da lahko javni nakupi odslej temeljijo »na napovedi vedeževalk«. Finančne analize, ki bi napovedale razmere čez pet ali deset let, niso več potrebne. Podobno je pri Podobnikovem plačilu podjetju PUH. Ministrstvo denarja po naših podatkih ne more več dobiti nazaj, zato je pomembno, kako bo ravnal premier. Če bo Janša Podobniku tokrat pogledal skozi prste, lahko pričakuje podobne primere tudi v drugih resorjih. Minister Erjavec, denimo, bo lahko razmišljal o nakupu vojaške opreme zgolj na podlagi nekaj na roko napisanih čačk. Morda bo tako prišel do transportnega letala... Kako upočasniti ali celo zaustaviti nadaljnjo erozijo javnih sredstev? Rešitev je prejkone samo ena: s povečanjem kapacitet nadzornih ustanov, zlasti računskega sodišča, državne revizijske komisije in protikorupcijske komisije. Hkrati je treba pospešeno odpravljati sodne zaostanke. Revizije državnih ustanov morajo postati pogostejše, protikorupcijski nadzor pa ostrejši. Prav te dni pa je slovenska oblast dobila vnovičen mednarodni opomin zaradi ukinjanja Kosove komisije, a se nanj, kot kaže, požvižga podobno kot na nekatera prejšnja svarila. Takšna ignoranca ni v skladu z ambicijami po povečanju blaginje prebivalstva Slovenije. Nedvoumen kazalec dobimo s primerjavo lestvic držav po družbenem proizvodu na prebivalca in po indeksu koruptivnosti: v bogatejših državah je korupcije manj. Če torej vlada želi potisniti Slovenijo po lestvici blaginje navzgor, mora zmanjšati koruptivnost; eno brez drugega ne gre. Korupcije pa je največ ravno pri obračanju javnega denarja. Povedano z drugimi besedami: če vlada ne bo okrepila računskega sodišča in Kosove komisije (namesto da jo ukinja), ne bo izboljšala upravljanja javnih sredstev, kar pomeni, da ne misli resno z napovedmi o povečanju blaginje prebivalcev Slovenije.Še misel, ki se marsikomu najbrž ne bo zdela povsem resna. Med najodmevnejše afere z javnim denarjem eldeesovih vlad sodi afera Optimizem iz začetka devetdesetih let. Takratni finančni minister Mitja Gaspari je – ne po svoji volji – izdal postojnskemu podjetju Optimizem garancijo, zaradi katere je kasneje dobil interpelacijo. Podatek je znan, pozabljeno pa je, da je Gaspari takrat zahteval za garancijo zastavo enega od Optimizmovih podjetij. Podjetje je kasneje zasegel. Nemara pa bi Gasparija, ko bo prenehal opravljati guvernersko funkcijo, imenovali za davkoplačevalskega ombudsmana, ki bi dodatno bedel nad javnim denarjem... a okoljskem ministrstvu so s proračunskim denarjem ravnali kot svinja z mehom. Tako kažejo razkritja zadnjih dni, po katerih je Podobnikovo ministrstvo plačalo Podjetju za urejanje hudournikov (PUH) stotisoče evrov na podlagi na roko popisanih listov papirja. PUH ni edini primer nevestnega ravnanja z javnim denarjem, razkritega v Dnevniku v zadnjih tednih. Na ministrstvu za zdravje so se lahkotno dogovorili za zasebno opravljanje nujnih helikopterskih prevozov. Podobno so ravnali v Elesu. V vojski so kupovali oklepnike brez dokončnih izračunov, v Prekmurju pa stoji mobilna vojaška bolnišnica, zaradi česar nastaja škoda. Na dan prihajajo tudi drugi primeri malomarnega obračanja javnega denarja. Računsko sodišče je opozorilo na napake pri poslovanju vlade, v zdravstvu pa slabo usklajujejo gradnjo bolnišnic in nakup opreme; posledica je legionela v vodovodu. Milijoni evrov javnega denarja kopnijo zaradi neskrbnosti ali koruptivnega ravnanja javnih uslužbencev. Med vzroke za lahkotno trošenje pa lahko štejemo tudi pomanjkanje pogajalske moči državnih ustanov, še zlasti po zamenjavi nekdanjega ministra za delo Janeza Drobniča, kar je marsikateri uradnik razumel kot znamenje, da se ne splača preveč zagrizeno braniti javnega denarja, še zlasti ne, če so na drugi strani sindikati.