Gospod Drnovšek je bil hud. Verjamem. Mora razumeti, da bi, če bi se zgodilo obratno, prav to, kar se mu je zdelo nesprejemljivo, storil tudi zanj. Ali če to povem z zgodbo, da bo bolj jasno: če bi se dogodilo, da bi bil predsednik republike Milan Kučan in bi rekel, da ima že dovolj proslav, ker jih obhaja že petdeset let, predsednik vlade pa bi bil Janez Drnovšek, ki bi rekel, da mora zaradi državljanske dolžnosti namesto Kučana govoriti on, tik pred proslavo pa bi se g. Kučan premislil in rekel, da si je pač premislil in bi rad še malo govoril, bi z vso svojo odgovornostjo branil dogovor z Janezom Drnovškom, ki bi dal svojo besedo, da bo govornik in bi za to državljansko obljubo stal. Je zdaj bolj prepričljivo? O vašem vprašanju pa moram reči, da na odboru poznamo evropske proslave, pa ne samo tistih iz totalitarnih režimov, ampak proslave držav z dolgo demokratično tradicijo, ki imajo celo vojaške parade, pa niso zato nič bolj totalitaristične. Številne imajo tako rekoč militantne nastope in hkrati stoletno demokracijo. To govoriti je zato nekoliko nerodno. Res je, da so velike državne proslave tudi lastnost totalitarnih režimov. Tiste proslave, ki se jih je Drnovšek nekoč udeleževal kot predsednik predsedstva Socialistične federativne republike Jugoslavije, so bile nekatere res zelo sporne. Samo spomnimo se njegove udeležbe na velikosrbski proslavi na Gazimestanu leta 1989. Lahko bi se tudi spomnil, da so proslave v totalitarnih režimih povsem drugačne, toliko pa vendarle ni mogel pozabiti svoje preteklosti. Niso sproščene, kot so naše, sodobnih plesov, ki niso vojaškega značaja, ne kažejo z vojaškim postrojem plesalcev, ki so samo plešoči vojaki režima. Naše proslave so polne umetniških nastopov – od punka, džeza, popevk, popa in celo deskarjev. Skratka, kažemo moderno podobo modernega mladega sveta. To pa ni značilnost proslav totalitarnih režimov.