Demokracija, tvorna demokracija po meri človeka, je komplicirana mešanica. Po eni strani je potrebna zadostna stopnja skepse. Nezaupanja, sumničavosti, da se vrši kvaliteten nadzor nad institucijami sistema. A hkrati je potrebna zadostna stopnja zaupanja. Tako zaupanja v sistem kot tudi zaupanja/vere v (so)ljudi. Premalo zaupanja sistem pasivizira. In največja razlika med etabliranimi in novimi, defektnimi demokracijami ni sama stopnja ekonomske razvitosti, navsezadnje je kar nekaj primerov bogatih, nedemokratičnih družb, ampak stopnja zaupanja. Medtem ko v etabliranih demokracijah ljudje ob sorazmerni stopnji skepse vendarle zaupajo v temeljne postavke sistema, od ustavnih stebrov pravnega reda do temeljnih institucij, kot so sodstvo, šolstvo, zdravstvo, represivne institucije (vojska in policija), je v postkomunističnih novih demokracija obratno. Stopnja zaupanja je izredno nizka. In morda je to največji deficit, največji zaostanek nepolnih demokracij. Slovenija je kot dežela, ki je v zadnjih dveh desetletjih naredila prehod v demokratični red, v večkratno specifičnem položaju. Izhodišča so bila boljša od drugih postkomunističnih dežel zaradi specifičnega položaja pred prehodom; specifičnega tako v odnosu do drugih dežel bivše Jugoslavije kot tudi v odnosu do pokomunističnih držav nasploh. Visoka stopnja gospodarske razvitosti, ugodna struktura industrijske proizvodnje, ki je omogočala hitrejše in manj boleče prilaganje, enostavna, nekonfliktna etnična sestava, več desetletij popolnoma odprte meje do zahodnih držav, kar je s pridom izkoriščala. In ta primerjalna prednost je ostala vse do današnjih dni. Tudi deset in več let po demokratični tranziciji in posledičnem odprtju meja v pokomunistični Evropi je bil delež prebivalstva, ki potuje v tujino, še vedno daleč največji v Sloveniji. Obsežna raziskava Eurobarometer za države kandidatke EU (leta 2001) je to potrdila. Slovenija je bila s 77 odstotki prebivalcev, ki so bili v zadnjih dveh letih v tujini, na prvem mestu (povprečje za 13 takratnih kandidatk je bilo 23-odstotno). Po istih podatkih je kar 74 odstotkov Slovencev v tem času obiskalo katero od držav EU (povprečje 13 kandidatk je 16 odstotkov). Tudi obvladovanje tujih jezikov je (bilo) primerjalno ugodno. Tako je največ (91 odstotkov) Slovencev iz navedene skupine kandidatk pred »velikim pokom« govorilo kateri tuji jezik (povprečje skupine je 48 odstotkov). 71 odstotkov je govorilo katerega od velikih evropskih jezikov, 46 odstotkov angleško (povprečje kandidatk je bilo pred vstopom 16 odstotkov) ter 38 odstotkov nemško (povprečje kandidatk 10 odstotkov). S takšno komparativno prednostjo je Slovenija na velike duri vstopila v združeno Evropo. Jasno in razumljivo je, da te izhodiščne prednosti počasi kopnijo. A problem je drugje. Namreč, ob številnih drugih prednostih Slovenija ni izkazovala prednosti na najbolj občutljivem področju. Na področju zaupanja. Tako v soljudi kot v sistem. Vera v sočloveka ni del naravnih talentov Slovenke in Slovenca. Slovenija v različnih mednarodnih študijah nastopa kot primer države z nizko stopnjo zaupanja oziroma vere v sočloveka. Kar ni brez posledic. Mnogi raziskovalci (npr. Piotr Sztompka) vidijo v premajhni stopnji zaupanja v institucije in akterje ključni problem postkomunističnega konsolidiranja demokracije. Kot v primeru zaupanja v ključne institucije države tudi v primeru zaupanja/vere v ljudi kažejo postkomunistične države močan zaostanek za etabliranimi demokracijami. In Slovenija še zlasti.