Sam bi dodal še naslednjega: poskus, da se prikrije, da je za prehod v demokracijo poleg opozicije (ali gre za bolj ali manj, v tem primeru ni toliko pomembno) zaslužna tudi reformno oziroma liberalno usmerjena »totalitarna« politika v prejšnjem režimu. Ne glede na to, ali je to komu všeč ali ne, tega dejstva ni treba posebej dokazovati. Še več, dobro je bilo, da je bilo tako in ne drugače. Med vodilnimi politologi, ki se ukvarjajo s problemi prehoda v demokracijo (Huntington, Linz, Stepan, Lipset in drugi) je (bila) taka modaliteta prehoda ocenjena za optimalno. Torej, ko imamo na strani bivšega režima, če nekoliko poenostavimo, reformiste-liberale in konservativce in na strani opozicije zmerne in tudi skrajneže, je v najboljšem interesu demokracije in njene nadaljnje konsolidacije, če tak prehod izbojuje koalicija med reformisti-liberali iz bivšega režima in zmernimi iz opozicije. Ponujeno sporočilo iz knjige Temna stran meseca, da smo 45 let živeli pod totalitarizmom, pa meji na intelektualno paranojo in neprepričljiv glas nestrpne politične drže, s katerim pa bi zaradi svojih posebnih razlogov lahko soglašali tudi »preživeli« konservativci iz starega režima. Verjetno pa obstaja še kakšna drugačna in bolj prepričljiva razlaga. V času, ko sem pisal ta prispevek, se je v zvezi z mednarodno konferenco, ki jo pripravljam, z zanimivim komentarjem na moje delovne teze oglasila Ellen Comisso - znano ime v ameriški politični znanosti, s kalifornijske univerze. Comissova, ki sistematično spremlja in dobro pozna razmere v postkomunističnem svetu, se v pismu sprašuje, kaj v prvi vrsti motivira akcije »retroaktivne pravičnosti« (sem uvršča »popravljanja oziroma prilaščanja zgodovine«, restitucije, lustracije itn.) v tem delu sveta: ali gre za pravičnost kot tako ali za gole interese? Poleg tega si zastavlja še naslednje vprašanje, ali je mogoče od takih zahtev po pravičnosti pričakovati, da bodo odvrnile morebitne prihodnje zlorabe in se v resnici uveljavile kot univerzalni moralni standardi ali pa gre prej za to, da prihajajo samozvani zmagovalci po svoj domnevno »zasluženi plen«? Boji se in si s tem tudi sama odgovori na zastavljeni vprašanji, da veliko prizadevanj v tej smeri v državah demokratične tranzicije hlasta za takšnimi ali drugačnimi privilegiji in materialnimi koristmi ter da zato tudi ne preseneča, če ta ne peljejo k temu, da bi ljudi danes in tukaj združevali okrog humanih izročil (npr. na človekovih pravicah), temveč jih le še bolj delijo z namenom, da bi si njihovi protagonisti izborili svoj - po možnosti čim večji - delež »izplena«. Teh opozoril - čeprav sporočena z druge strani oceana - bržkone ne gre zavreči.