Režim ima zelo malo podpore v javnem mnenju, saj se je veliko ljudi obrnilo k Zvezi za spremembe, kjer igra ključno vlogo demokratska stranka. Ljudje ne verjamejo več rdeče-črni koaliciji, ki je obljubljala Veliko Srbijo, ki naj bi vključevala Makedonijo, na drugi strani pa naj bi potekala meja med Virovitico in Karlobagom. Javno mnenje vse bolj podpira demokratično opozicijo, ki te dni organizira proteste na ulicah srbskih mest... Toda (in to veliki toda) med javnim mnenjem in volitvami obstaja v Srbiji velika vrzel. Srbija je edina država v Vzhodni Evropi, ki še ni imela svobodnih demokratičnih volitev. Te so po definiciji negotove, saj ne poznate vnaprej rezultatov. Srbski komunisti se niso nikoli upali spustiti v tak negotov, a enakopraven boj in tudi volilni sistem je sprejela enopartijska skupščina, ne da bi organizirali okrogle mize, ki so bile značilne za vse vzhodnoevropske države. Še zanimivejše je, da je stopnja neenakopravnosti na vsakih naslednjih volitvah le še rasla. Na prvih večstrankarskih volitvah so na primer na nacionalni televiziji poročali trikrat več o vladajoči stranki kot o njenih tekmicah, leta 1997 je to razmerje naraslo na 19 proti 1. Še več, ko med neposrednimi prenosi iz skupščine nastopi edini opozicijski poslanec, ki je kritičen do oblasti, se vrnejo kamere v studio, kjer napovedovalec tolmači nekaj čisto tretjega. Tega ni nikjer več na svetu, še v Črni gori so se s prvimi pravimi svobodnimi volitvami leta 1998 stvari spremenile.