Prekrižal je roke na prsih in spustil brado in pogled. In utišal glas. "Poklical me je," je začel, "in me prosil, naj ga pridem obiskat. Šel sem naslednji dan. Nisem mogel verjeti, kakor star in bolan je, in kako osamljen." Globok vdih, kratek pogled na brata. "Strašno ga je bolelo. Kljub tabletam proti bolečinam je bil hudo zdelan. Sedela sva na verandi in se pogovarjala o vojni in o tem, kako bi bilo lahko vse drugače, če Jackson ne bi bil padel v Chancellorsvillu, večne stare bitke, ki jih je doživljal vedno znova, v nedogled. Nenehno se je presedal in se trudil, da bi odgnal bolečino. Včasih mu je vzela sapo. A hotel se je samo pogovarjati. Nikdar nisva zakopala bojne sekire ali se trudila, da bi se pobotala. Nisva čutila potrebe po tem. Samo to si je želel, da bi bil z njim. Spal sem na kavču v njegovi delovni sobi in ponoči so me zbudili njegovi kriki. Bil je na podu v svoji spalnici, kolena je tičal k bradi, tresel se je od bolečin. Spravil sem ga nazaj v posteljo, mu pomagal pri morfiju, končno se je umiril. Bilo je okrog treh zjutraj. Bil sem ves zmeden. Začel sem se potikati po hiši."