Čakanje se je izplačalo! Da najprej razjasnimo: Maščevanje Sitha ne prinaša kakšnih večjih presenečenj, vsaj kar se tiče zgodbe. Prva trilogija in prva dela druge trilogije so namreč že povsem jasno povedali, kaj se mora zgoditi, tako da je ostalo edino še vprašanje, kako se bo to zgodilo? A kdor misli, da tretja epizoda zato ne ponuja prave napetosti, se globoko moti. Zgodba in sam padec glavnega lika med sile zla sta namreč izvedena tako prefinjeno in premišljeno, da sploh ne obstaja dvoma, če bi se kaj takega lahko zgodilo, pa najsi je temačnost Dartha Vaderja še tako groteskna. Še več, film na nek način izpoveduje negativno stran resničnih človeških čustev, kjer se lahko tudi nekaj tako lepega, kot je ljubezen, izrodi v neizmerno sovraštvo in zlo. To da poznamo končni (srečni!) zaključek filma iz prve trilogije, da filmu še eno prednost, namreč da se lahko konča v povsem temačnih tonih, z zmago zla, kar je v filmski industriji prej izjema, kot pravilo in zato tudi prijetna osvežitev. V filmu se zlo tako stopnjuje vse od začetka pa prav do konca, kjer sicer posije droben žarek upanja, toda zgolj za tiste, ki poznajo celotno sago. Poleg spektakularnih posebnih efektov, od laserskega mečevanja, preko odlično animiranega Jode, pa vse do fantastičnih futurističnih ozadij, gre še posebej izpostaviti vesoljsko bitko, s katero se film začne in ki je precej bolj podobna bitkam v prvi trilogiji, tako po velikosti, še bolj pa po obliki ladij. Tokrat lahko namreč pozabite na sveže spolirane in kromirane ladjice brezhibnih aerodinamičnih oblik iz 1. in druge epizode, saj se temačni pridih imperija (in celega filma) seli tudi v konstrukcijo in oblikovanje, s številnimi neravnimi površinami, nedoločljivimi materiali in predvsem glomaznostjo. Toda hkrati z vsemi efekti prepriča tudi zgodba o usodni ljubezni, ki je tako velika, da preraste v slepo sovraštvo. Zlo namreč ponuja veliko moč, toda v trenutku, ko storimo prvi napačni korak, vsem plemenitim vzgibom navkljub, se skušnjava po še večji moči vse bolj krepi, dokler ne zamegli razsodnosti do te mere, da več ni moč ločiti med dobrim in slabim. Naravnost šokantno pa je, kako zelo aktualna je zgodba o Palpatinovem ustvarjanju Imperija v kontekstu sodobnih političnih in geostrateških svetovnih dogajanj, ko si nekatere sile pripisujejo pravico oblikovanja sveta po svojih nazorih po doktrini, kdor ni z nami, je proti nam. Toda na tem svetu pač nič ni zgolj črno ali belo, temveč ima vse svoj razlog, ceno in posledice. Pravilnost Lukasove vizije se je izkazala tudi v izbiri osrednjega lika (da o odličnih Ewanu McGregorju, Christopherju Leeju in Samuelu L. Jacksonu sploh ne izgubljamo besed), saj Hayden Christensen zelo verodostojno prikaže transformacijo v zlo, tako da mu gledalec lahko verjame, po eni strani zaradi neobremenjenosti s prejšnjimi filmskimi vlogami, kot tudi z brezkompromisno igro. Seveda ne gre pozabiti Natalie Portman, ki pa je tokrat odrinjena nekoliko na stranski tir in služi bolj kot gonilo dileme glavnega lika. Morda edini (negativni) pridih 1. in 2. epizode ostaja v trapasto (ne)inteligentnih robotih, ki imajo ravno toliko preveč pameti, da se med seboj bebavo zafrkavajo in so zato lahka tarča za odstrel. Če to še lahko razumemo pri "protokolarnem" robotu, kot je CP3O, zelo verjetno nihče ne bi hotel vojnih robotov s takimi lastnostmi. Taki heci so morda delovali simpatično v bolj lahkotnih epizodah I in II, v Maščevanju Sitha pa zgolj kvarijo (temačni) ritem filma. Vojna zvezd: Epizoda III - Maščevanje Sitha nas znova popelje v daljno galaksijo, ki pa ni tako zelo daleč, temveč se skriva v naših srcih, v obliki večnega boja med dobrim in slabim, meja katerih je precej bolj zabrisana, kot se zdi na prvi pogled. In četudi utegne slediti še ena trilogija (nikoli ne reci nikoli!), da Maščevanje Sitha, roko na srce, gledalcu občutek, da nadaljevanje zares ni več potrebno, kajti povedano je bilo praktično vse... lahko pa se pustimo presenetiti. Lep živopisan pozdrav :-)