Pri zdravljenju depresije vedno dodajamo druge oblike zdravljenja. Načeloma bi bilo sicer dovolj zdravljenje z antidepresivi, kar dokazujejo raziskave, vendar v redni praksi pa vedno kombiniramo tudi psihoterapevtske tehnike ob uporabi zdravila. Uporaba teh tehnik je odvisna od tega, v kateri fazi depresije je posameznik. Ko je v obdobju akutne depresije, ko ne more niti iz postelje ali se obleči, je glavna strategija aktivacija, torej da poskušamo zvišati nivo bolnikove telesne dejavnosti. Dokazali so, da redna telesna dejavnost deluje na možgane tako kot antidepresivi – dviguje nivo serotonina. Zato športniki redko zbolijo za depresijo. Bolnike ves čas spodbujamo k različnim dejavnostim, ki so seveda postopne, podobno kot po infarktu. Najprej je cilj, da vsak dan vstanejo iz postelje, nato cilj zvišamo na vsakodnevni sprehod in tako naprej. Dejavnosti ves čas stopnjujemo. Kasneje, ko znaki depresije začnejo bledeti, pa začnemo bolnika tudi izobraževati. To je pomemben del zdravljenja. Naše stališče je, da je izobražen bolnik najboljši terapevt. Svojim bolnikom vedno rečem, da mora vedeti o depresiji več kot jaz. Izobrazimo jih o bolezni, simptomih, zdravljenju, pomenu zdravljenja. Tretja tehnika, ki jo uporabljamo še v akutni fazi, je, da skupaj z bolniki prepoznavamo njihove dejavnike tveganja in ranljivost. Vsi ljudje imamo skrite ahilove tetive. Ko smo stari 20 let, nihče ne ve, kdo bo pri 50. dobil infarkt in kdo depresijo. Praviloma teh ahilovih tetiv ne poznamo, dokler se nam nekaj ne zgodi. Zato je ena od nalog, da skupaj z bolniki najdemo dejavnike tveganja in sprožilce. Ko so bolniki že skoraj zdravi, se s terapevtskimi tehnikami lotimo strategij obvladovanja problemov, lotimo se njihovih malo manj ugodnih osebnostnih značilnosti in pomagamo, da razrešijo odnose z drugimi ljudmi. To pa zahteva bolj zahtevne terapevtske tehnike, denimo vedenjsko kognitivne. Te so bolj naporne, trajajo dalj časa, bolnik pa mora najprej pozdraviti depresijo. Izbira tehnike je močno odvisna od tega, v kateri fazi je bolnik, pa seveda tudi od dostopnosti do terapevta. Družinske zdravnike izobražujemo o tehnikah motivacije in o osnovnih vedenjsko kognitivnih tehnikah, zato si upam trditi, da lep delež slovenskih družinskih zdravnikov te tehnike pozna in jih tudi uporablja.