Stari Rimljani so boreč dodajali v solate. V srednjem veku je veljalo, da ustvarja zdravo kri. Svetovali so ga tudi proti srčni slabosti in bolnikom, ki jih je kuhala visoka vročina ter so imeli blodnje. Prav v tem času je čislani Hieronimus Bock v svojem bogatem knjižnem delu predstavil petsto domačih zeli in o boreču zapisal, da je milostljiva rožica, ki naj jo dodajajo jedem in napitkom, saj krepi srce in možgane, preganja otožnost in obup, miri srce ter navdajajo žalostne ljudi z vedrostjo in veseljem. Bistri pa tudi kri. Ljudsko zdravilstvo ga že od nekdaj prišteva k štirim zdravilnim rastlinam, ki krepijo srce. Družno mu delajo še dišeča perla, dišeča vijolica in vrtnica. Boreč koristi zoper živčno slabost in živčni utrip ter deluje pomirjevalno. Ljudsko zdravilstvo verjame, da boreč iz telesa izloči vse strupene snovi, s tem, ko močno pospešuje potenje. Na to lastnost naj bi kazalo že njegovo ime, ki naj bi bilo izpeljanka arabske besede abo-rag, kar pomeni »oče znoja«. Pravijo, da ta rastlina osvežuje in poživlja in tako bolniku prežene moreče in otožne misli. Ta se brž počuti bolje ter začuti trdno zaupanje. Čaj iz boreča naj bi ugodno deloval na jetra, vendar, če z njim pretiravamo, jim lahko prej škodimo kot koristimo. Zdravil naj bi otrdela jetra. Vlažne obkladke so naše babice polagale na vnete oči, da so zmanjšale bolečine in ozdravile vnetje. Francoski zeliščar svetovnega slovesa Maurice Messegue v knjigi Zelišča za zdravje pravi, da boreč deluje kot balzam za tiste, ki jih muči bronhitis, krči ali vnetje trebušne mrene, pomaga pa tudi pri zastajanju krvi v organih ali pri revmatizmu. Svetuje ga tudi kot uspešno zdravilo zoper prehlad.