Leta 2002 so v Sloveniji porabili skoraj polovico od dveh milijard tolarjev, kolikor so jih za področje prepovedanih drog namenila vsa ministrstva, ZZZS in lokalne skupnosti skupaj. Metadonski centri so Slovenijo stali 1,1 milijarde tolarjev, od tega je šlo 600 milijonov tolarjev za metadon, preostanek pa za delovanje metadonskih centrov. Za programe socialne rehabilitacije je bilo porabljenih 247 milijonov, za delo MNZ 160, carinske uprave 25 milijonov, 11,5 milijona je za obravnavo odvisnih porabila uprava za izvrševanje kazenskih sankcij. Ministrstvo za šolstvo je s 30 milijoni plačalo preventivo v šolah in mladinske dejavnosti, proračun uprave za droge pa je znašal 85,5 milijona tolarjev. Toliko so nanesli tudi proračunski zneski občin, program Phare je leta 2002 primaknil še 228 milijonov za izobraževanja in nakup opreme. Stanko Šalamon, takratni namestnik direktorja urada za droge, je menil, da bi bilo treba za izvedbo določil novega nacionalnega programa nameniti vsako leto še dodatnih 600 milijonov tolarjev (Kocmur 2003: 2). Kar bi pomenilo, da bi za institucionalno reševanje »problema« prepovedanih drog v Sloveniji potrebovali 2,6 milijarde tolarjev na leto. Leto pozneje je Ministrstvo za zdravstvo namenilo 45,790 tisoč evrov za financiranje različnih preventivnih programov. ZZZS pa 2,674.000 evrov za metadon in dodatnih 2,080.000 evrov za delovanje mreže centrov za preprečevanje in zdravljenje odvisnosti od prepovedanih drog (Nacionalno poročilo 2004). V letu 2004 je ZZZS namenila 2,099.654 evrov financiranju delovanja mreže metadonskih centrov, 2,919.103 evrov za nakup metadona in 291.995 tisoč evrov za delovanje centra za zdravljenje odvisnosti od drog. Ministrstvo za delo družino in socialne zadeve pa je za programe na področju drog namenilo v letu 2004 1, 471.042 evrov (Nacionalno poročilo 2005: 17).