Za mnenje o tej zadevi smo vprašali nekaj založnikov »prekrškarjev.« Jože Piano , lastnik založbe Družba Piano, je na vprašanje Dela odgovoril: »Ja, res je, tudi mojo založbo je doletelo obvestilo o prekršku. Cene nisem natisnil, ker v trenutku oddaje knjige v tisk preprosto nisem vedel, kakšno naj postavim. Cene ni mogoče izračunati, saj so njen sestavni del tudi 'občutki', ki niso merljivi. Očitno je bilo moje tolmačenje zakona napačno, saj sem domneval, da so obvezni parametri kolofona po zakonu o obveznem zakonu (ZOIPub) namenjeni le za subvencionirane knjige. Za takšno tolmačenje je deloma krivo ministrstvo za kulturo, ki v pogodbah o subvencijah izrecno zahteva ceno in naklado. Zahteva je nelogična, nepotrebna, če jo zakon predpisuje. Od prejema obvestila, sem si vzel čas in natančneje prebral zakon. Moram priznati, da je po mojem prepričanju slabo napisan in tudi protiustaven z več vidikov. V dokaz nedorečenosti zakona naj navedem en primer. Diplomske, magistrske in doktorske naloge so monografske publikacije, torej knjige, zakon tudi zanje zahteva, da imajo zapisano ceno in naklado in tudi druge elemente kolofona. Po novem zakonu bi moral vsak diplomiranec, ki bo izdal tovrstno nalogo, pridobiti prvo številko ISBN kot založnik in nato pridobiti CIP in ISBN. V letošnjem letu je bilo po podatkih Cobbisa 2484 takšnih nalog. Diplomske naloge in magisteriji tudi niso navedeni kot izjema za obvezni izvod, torej bi morali založniki oddati 4 izvode Narodni univerzitetni knjižnici (NUK). Izvirni greh ZOIPub je želja zakonodajalca in NUK, ki je sooblikovala zakon, če sem prav informiran, ukrotiti založnike, tudi z drastičnimi kaznimi, zapisanimi v zakonu, ker niso oddajali obveznih izvodov. Potem pa so se spomnili, da bi bilo fino dodati še to pa še to in zdaj imamo rezultat, ki je zbirka nepremišljenih želja in krivičnosti. Zaradi navedenega resno razmišljam, da bi pripravil predlog za presojo ustavnosti zakona.«