V navedenem in podobnih primerih, ko sta v prometni nesreči udeleženi dve motorni vozili (po stališču sodne prakse je tudi kolo z motorjem motorno vozilo, enakovredno avtomobilu), se uporabljajo, upoštevaje določbo 178. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR), pravila o krivdni odgovornosti, če se je prometna nezgod pripetila po izključni krivdi enega voznika. Če je torej mogoče izključno krivdo pripisati vozniku kolesa z motorjem, mora škodo seveda v celoti poravnati sam. Le če bi se izkazalo, da je krivda obojestranska, torej da je za nastanek prometne nezgode deloma kriv tudi voznik avtomobila, se položaj spremeni. V takem primeru se krivda in s tem odgovornost za škodo porazdeli, in sicer v skladu z zakonskim pravilom, da vsak voznik odgovarja za vso škodo v sorazmerju s stopnjo svoje krivde. Pri tem se za vse voznike v takšnem položaju pojavi vprašanje, kako dokazati izključno krivdo drugega. Izhajajoč iz splošnega pravila, da mora izključno krivdo drugega dokazati tisti, ki se nanjo sklicuje, in dejstvo, da v takšnih situacijah praviloma ne razpolagamo z vsemi potrebnimi dokazi (npr. z imeni morebitnih očividcev), je torej dokaj hitro jasno, da jo je izredno težko dokazati. Neredko tudi po zaključenem dokaznem postopku izključna krivda drugega ni dokazana, tako da, upoštevaje seveda spet zakonsko ureditev, sodišče odgovornost za prometno nesrečo pripiše obema, in sicer v enakih delih, če pravičnost ne zahteva kaj drugega. Kakšno porazdelitev bo v konkretnem primeru terjala pravičnost in kaj pravzaprav taka pravičnost je, pa je izključno dejansko vprašanje, odvisno od številnih dejavnikov in okoliščin v zadevnem primeru.