Za Ivanko je imenovanje za »naj sestro« še posebna čast, saj ima šele 27 let in je zadnja štiri leta zaposlena na intenzivnem oddelku kardio oddelka, kot ga ljudje imenujejo po domače. Zasebno Ivanko zanima toliko stvari, da za vse sploh ne najde več časa. Rada hodi v gore, potuje (najraje čisto preprosto – z nahrbtnikom in šotorom) in za otroke pripravlja umetniške delavnice. Za poklic medicinske sestre se je odločila iz lastne izkušnje: »Kot otrok sem doživela hujšo poškodbo in kar lep čas preživela na ortopedski kliniki. Ko ležiš tako nebogljen in prestrašen, so zdravniki in sestre zate skoraj najpomembnejši ljudje na svetu. Lahko te opogumijo, potolažijo, spodbudijo, ali pa vse nasprotno od tega. Doživela sem oboje in se odločila, da bom jaz delala tisto prvo.« Ivanka dela z bolniki, ki imajo nešteto cevčic v telesu in so poleg tega priklopljeni na aparat, ki namesto njih diha, zato ne morejo govoriti. »Takim pacientom je še posebej hudo. Ko se po operaciji zbudijo, so mnogi prestrašeni in v šoku, ker imajo roke privezane na posteljo, okoli sebe pa kup strašljivih aparatur. Ko se prebujajo, smo ob njih in jim natanko razložimo, zakaj je kakšna stvar, kako bomo z njimi ravnali in kako naj nam pokažejo »da« in »ne«. Tak bolnik namreč ne more ničesar povedati sam. Sestra mora dobro opazovati in veliko spraševati. To znanje gre iz roda v rod, naučiš se ga lahko le ob bolniški postelji, nikoli v predavalnici.«