Morda mislite - to je čista teorija, nedeljska pridiga. Toda projekt na tej naši, 140 ha veliki kmetiji je zgrajen na tem principu. Ustanovili smo interesno skupnost s sloganom: »Prosimo, ne puščajte normalnih ljudi samih.« Hočemo reči: normalni ljudje, ki tako lepo funkcionirajo, ki imajo svoje krasno poklicno življenje med rojstvom in smrtjo, bi bili, če med njimi ne bi bilo takih, ki ne funkcionirajo, pravzaprav ubogi. Nagibajo se k fašizmu, sčasoma znajo hoditi res samo še po dveh nogah in po ravnih cestah in drugi so jim napoti. Kvaliteta neke družbe pa se vedno kaže v tem, kako dela z ljudmi, ki ne funkcionirajo. V Ameriki, na primer, je prišlo tako daleč, da mora ženska, ki dobi mongoloidnega otroka, vse ustanove in domove za tega otroka plačevati sama, češ da je za življenje takega otroka sama kriva, saj bi ga lahko splavila. Ali ni nesramno priti kot mongoloid na svet!? Mongoloid običajno dobro obvladuje le dve stvari: dobro pleše in igra kak inštrument in ne zna se prepirati. Silno nevarna stvar! V današnji družbi za to ni prostora. To so vrednote, ki s človekom tako rekoč nimajo nič opraviti. Torej si nekateri jemljejo pravico, da te ljudi enostavno abortirajo. Če pa si hočeš privoščiti razkošje in želiš takšnega otroka, potem plačaj, prosim, vse sam. Prepričan sem, da fašistoidne nagnjenosti našega stoletja sploh še nismo premagali, da je pravzaprav eksistentna, da jo danes le imenujemo gospodarstvo, torej nujnost. Ali racionalnost... Nima več obraza z brki in nima več visokega glasu, povsod pa je prisotna. Ta fašistoidnost je prisotna v internacionalnih sistemih, tudi v poljedelstvu oziroma v načinu konvencionalnega, t. i. modernega poljedelstva. Če konvencionalno gnojimo, prisilimo rastlino, da jemlje mineralni dušik. Tudi to je fašistoidnost. Ne iščemo namreč pogovora z rastlino, temveč jo pripeljemo do tega, da se odziva mehanično, preko zasoljene podtalnice. In gradimo poljedelske kulture na podoben način kot sicer stroje.To je pravzaprav prekršek proti zakonu življenja, ki pravi, da med kmetom in svetom živega nastaja nekaj novega, in sicer ne to, kar si kmet izmisli. V tem je tisto temeljno vprašanje. Zato poskušamo v tem projektu združiti najrazličnejše stvari: take, ki navidezno ne sodijo skupaj. Npr. poklicno poljedelstvo povezujemo s socialno terapijo. Normalno je v socialni terapiji tako, da imamo oskrbovance in tiste, ki jih oskrbujejo. Kdor skrbi za oskrbovance, pravi: »Zdaj bova tukaj vzela kanglico in poglej tistole rožico! Poglej, to je rožica, ki bo zdaj dobila vodo!« In to zelo veliko stane. Švica je bogata dežela. Za prizadete ljudi smo zgradili prave templje. Slabo vest imamo. Zgradili smo templje z bazeni in vsemi mogočimi terapijami. To je za enega prizadetega povezano s stroški med 300 in 600 franki na dan - toliko kot mesečna plača vzhodnoevropskega profesorja! In kaj smo s tem dosegli? Prizadeti ljudje so izločeni. Čudovito so izginili. In družba je spet kot juha brez soli. Na naši kmetiji poskušamo to spet spraviti skupaj, poskušamo dovoliti, da nas motijo ljudje, ki ne funkcionirajo pravilno. To je zelo naporno, toda vsako rojstvo nečesa novega je povezano z bolečinami. Ženske to vedo. Iz tega lahko nastanejo zelo zanimive možnosti. Na kmetiji imamo potem še druge čudovite možnosti za vključevanje ljudi. Preden sem prišel v Rheinau, sem vodil kmetijo s 15 prizadetimi in 15 sodelavci. Pri ljudeh z določenimi težavami smo namenoma uporabili za zdravljenje določene živali. Dvanajst živali pojmujemo kot dvanajst »starih« domačih živali. Te so v nekem odnosu do področij človeškega telesa. Npr. konj je v povezavi s človeškimi okončinami. Za človeka, ki ima težave z ravnotežjem, je delo s konjem nekaj fantastičnega. Krava je en sam prebavni sistem, delo z njo ima opraviti z našim prebavnim sistemom. Prebavni sistem predstavlja in določa tudi ritem našega življenja. Če je ritem moten, če ne moremo več dobro spati, če ne jemo redno, prebavni sistem ni več sposoben pravilnega, ubranega delovanja in fiziološki ritem enostavno »razpade«. Tudi na kmetiji je krava dirigent vse glasbe. (Na kmetiji sem doživel poletje brez krav, ker so bile te na planini. Ozdravljujoč dnevni ritem je bilo izjemno težko ohraniti, ker so ljudje lahko jedli, kadar so hoteli, in v hlevu ni bilo treba molsti.) Potem imamo še kozo in ovco, nato svinjo, ki simbolizira nekakšen želodec, saj res vse požre. Imamo torej konja, kravo, kozo, ovco, svinjo in dva organa v človeški sredini. Katere živali, mislite, bi lahko bile povezane s človeškimi pljuči in srcem? Tiste živali, ki jih imamo tako radi, da jih vzamemo celo k sebi v hišo. To sta pes in mačka. Po neki ameriški študiji bolniki s srčnim infarktom ozdravijo hitreje, če jim na posteljo prinesejo mačko. Mačka je torej na kmetiji neke vrste srce. Tako samostojna in spontana je kot srce. Srca ne morete prevzgojiti, da bi drugače utripalo. Ne moreš reči: »Nehaj!...Daj!« Srce je popolnoma avtonomno. Če se mačka prestraši, se z njo zgodi nekaj podobnega kot s srcem. Stisne se skupaj. V nasprotju s tem je pes žival, ki, rekel bi, nenehno filtrira zrak okrog kmetije: takoj opazi, če kaj ni v redu. Pes je bitje, ki predstavlja pljuča individualnosti naše kmetije. Če vse te živali narišem v krog, nekako primerljiv s človeškim telesom, imamo v njegovem zgornjem delu še pet malih živali: gos, raco, našo potujočo mavrico na kmetiji - petelina, nato goloba in najmanjšo žival, ki na kmetijo sodi - čebelo. Saj res, tudi ona sodi v zgornji del kroga, v glavo: pogosto nam tam nekaj šumi, kot v čebelnjaku. Če si ogledamo tako narisan krog, lahko rečemo, da lahko pri določenih težavah določene živali uporabimo kot terapijo. Z mačko človeka lahko odpremo, s kravami ga lahko privedemo v ravnotežje, skratka, z živalmi lahko posežemo v funkcije človeškega telesa.