je primerna za vsak greh, in ni prav, da bi človek poskušal o tem izvedeti preveč. Tisti pa, ki zavoljo ljubezni priskočijo na pomoč sveti deželi, utegnejo biti tako predani in tako velikodušni pri miloščinah, da bodo, ko se sami rešijo vseh grehov, lahko rešili svoje starše iz vic in v njihovem imenu zadostili.« Vir odpustkov za umrle je bil tako dostopen samo varčnim in je šel v korist izjemni kategoriji kristjanov, ki jih je bilo v 13. stoletju čedalje manj, križarjem. Toda s tem se je že vzpostavil mehanizem, ki ga je na koncu stoletja, ob jubilejnem letu* 1300, do polne mere izkoristil Bonifacij VIII. Aleksander Haleški je v Obravnavanih vprašanjih (med 1216 in 1236) večkrat omenil vice. V 48. vprašanju je pri odpustljivih grehih ločil med napako, krivdo, ki jo izbriše poslednje maziljenje, in kaznijo, ki je odstranjena šele v vicah.16 Drugje je omenjal grenki, ostri (acerbitas) značaj kazni v vicah.17 Na vprašanje, ali imajo tisti v vicah kaj upanja, je odgovoril z lepo metaforo o potnikih na ladji: njihovo upanje ne izvira iz njihovih zaslug, temveč iz ravnanja drugih. Potniki se lahko premikajo bodisi s svojimi nogami bodisi s kakšnim drugim sredstvom, denimo s konjem ali z ladjo. Rajni v vicah so »kakor potniki na ladji: ne pridobijo zaslug, a plačajo za pot; enako umrli v vicah plačajo kazen, ki jo dolgujejo – in to ne kot kapitan, ki lahko na ladji pridobi zasluge, temveč le kot tisti, ki se vozijo.«18