Morda pa je tehnologija tudi pri čebelah malo napredovala, čeprav se same tega ne zavedajo. Znameniti francoski antropolog Claude Lévi-Strauss je imel še polno zamisli, kako med po mitu sporoča ljudem, da ga ne bi nikdar našli, če ga ne bi prej iskali. In kako bi, če bi ga bilo preveč lahko dobiti, zaradi gastronomske privlačnosti ljudje preveč velikopotezno jedli in porabili vse zaloge. Ampak, seveda, govoril je o Indijancih. »Človek je prepoznal čebele in njihov izdelek v naravi in ga začel uporabljati kot sladilo in zdravilo. Ampak sprva je bilo to v naravnem okolju; potem so potuhtali, da bi bilo imenitno, če bi imeli čebele doma, pa so si privlekli panje domov. Toda ker so bila dupla nerodna za delo s čebelami, so začeli delati umetne panje. Po svetu je danes več umetnih sistemov. Slovenci imamo znamenite Žnidaršičeve panje, ki so tudi najprimernejši za lepo okrasitev, saj so v skladovnici pod streho in se jih da urediti. Drugje po svetu ljudje uporabljajo nakladne panje; odpirajo se na vrhu in zato ne morejo stati eden na drugem, ampak v vrsti,« pojasnjuje Fabjan, vajen takih vprašanj in retorike zaradi rednih tedenskih predavanj, ki jih ima o medu in zdravilnih učinkih ter uporabi naravnih virov.