Kako pa vidita trenutne razmere v ruskem gledališkem prostoru, ki je vsaj v zadnjih letih veljal za enega najbolj živahnih v Evropi? »Ob koncu 90. let in na prelomu tisočletja se je v našem gledališču pojavil občutek, da se je neko obdobje nepreklicno končalo in da mora gledališče odgovoriti na drugačne izzive; zato je bilo veliko zanimanja za mlade avtorje in za nova besedila. Zdaj pa je nastopil čas, ko je gledališče nekako reklo: mladim smo dali možnost, videli smo, kaj zmorejo, zdaj pa se lahko vrnemo h klasiki. Ta besedila so pač preverjena, zanesljiva, v določenem pogledu tudi udobnejša, saj ohranjajo distanco do aktualnih družbenih razmer. Po najinem mnenju se torej rusko gledališče obrača proč od sodobne dramatike, morda pa je slednja za to vsaj delno kriva sama,« razmišlja Oleg. »Mnogi avtorji se namreč pisanja dram lotevajo precej enostransko: vzamejo neki neprijeten, krut košček realnosti in poskušajo s tem šokirati gledalce ter jim nastaviti neko ogledalo, ki odseva domnevno resnico groznega sveta, v katerem živijo.«