»Od leta 1995 do konca leta 1996 je bil trg za uvoz italijanskih avtomobilov v Sloveniji zelo neurejen, generalni uvoznik v Ljubljani ni uvažal teh avtomobilov, zato smo jih uvažali tako imenovani sivi uvozniki, generalni pa je izdajal le homologacije. Rabili smo velika finančna sredstva, ki jih preko bank nismo mogli dobivati, ker so bile zelo visoke mesečne obresti, zato so nastajali finančni inženiringi; tudi moje podjetje Avto Ideal se je konec leta 1995 začelo ukvarjati z izposojo denarja. Leto dni je zadeva zelo dobro tekla, ljudje so dobivali nazaj svoj denar z obrestmi vred, mi smo dobro tržili, kupovali in prodajali smo avtomobile in vse je šlo kot po maslu. Nato pa se je vse čez noč spremenilo, generalni uvoznik Fiatovih vozil je postalo podjetje Avtocomerce in izgubili smo posel. Jaz sem takrat najmanj pol leta iskal nove možnosti, da bi začel uvažati avtomobile iz drugih držav, medtem pa sem ljudem izplačeval njihove 4 do 5 odstotne mesečne obresti. Moram reči, da sem bil tudi sam delno kriv, da je podjetje propadlo, saj morda vse moje poslovne odločitve niso bile najbolj modre. Potem pa se je v Mariboru zgodil Zdenex, tako, da sem tudi sam imel vsak dan pred vrati po sto ljudi, ki so želeli dobiti nazaj denar, jaz pa sem nastavil le hrbet, po katerem so vsi le udarjali. Ta zgodba še nima sodnega epiloga, vendar nikoli nisem imel goljufivega namena, saj sem do zloma podjetja redno plačeval davke in carine za uvoze avtomobilov, kar je povprečno na tri mesece znašalo okoli sto milijonov tolarjev. Žal sem bankrotiral, pri nas pa tega izraza ne poznamo, zato se me prikazuje kot navadnega goljufa, nihče pa se ne sprašuje, zakaj je prišlo do bankrota.«