Moral bi biti vesel, da nikogar ni doma. Ko sem pred kamero grozil, da bom ubil eno raco na dan, dokler mi ne odobrijo proračuna, sem postal junak za svoje spremstvo. Vedel pa sem, da žena ne bi bila med mojimi občudovalci, če bi bila tu. Zato se tu zastavlja vprašanje, zakaj ji sploh na vsak način hočem povedati za dogodek in zakaj sem tako razočaran, ker je ne bo tu, da bi me videla na lokalnih poročilih. Druga oseba, ki bi jo zdajle rad videl tu, je Jacob Rose, ki prav tako ne bi bil navdušen, ko bi izvedel, kaj sem šel naredit. Spomnil sem se, da mi ni le rekel, da sem v njegovi odsotnosti glavni (šala, kot pribito), pač pa mi je dal tudi navodilo, naj ničesar ne storim (spet šala). Ko mi je postalo jasno, da sta po naključju oba človeka, ki bi jima najraje povedal za svoje pobalinstvo, zunaj mesta, me je obšla moteča a vendar čudno razveseljiva misel. Da morda to ni naključje. Kakor hitro sem pomislil na to možnost, je v hipu pognala majhne, nežne koreninice v rodovitno zemljo moje dolgo neuporabljene kreativne domišljije in pred mano se je razprostrla živa slika prijatelja in žene, kako si delita sobo v Philadelphiji. Slika je v trenutku bolj izostrena in verjetna kot včerajšnja vizija o Lily in Teddyju. Morda zato, ker sta bila Jacob in Lily vedno tako dobra prijatelja. Lily mu je stala ob strani z nasveti med njegovo katastrofalno afero z Gracie, med njegovo ločitvijo od Jane in med razočaranjem nad Graciejino nenadno odločitvijo, da se poroči z Mikeom Lawjem. V zadnjem desetletju je bil Jacob najbolj osamljen moški, kar sem jih poznal (z možno izjemo Mikea Lawja) in znano je, da takšna osamljenost oslabi pomisleke. Se mi je ta scenarij zazdel verjeten zato, ker imam rad, da moje pripovedi ostanejo smiselno povezane? A za ples sta potrebna dva in ena od tega para je moja žena, ženska, ki jo poznam.