Kriza v Rusiji je dosegla že takšne razsežnosti, da gre za obstoj sedanjega sistema. Morda se to sliši zelo dramatično, toda stanje v Rusiji je podobno tistemu avgusta 1991 in oktobra 1993. Razmere so se takrat tako zaostrile, da je prišlo do preskoka iskre in kratkotrajnega hudega požara. Pred sedmimi leti je del sovjetskega vrha poskušal s silo ohraniti Sovjetsko zvezo. Poskus državnega udara je trajal le nekaj dni, uspešno ga je zaustavil prav tedanji ruski predsednik Boris Jelcin. Zato je postal junak in simbol demokracije. Njegova vloga leta 1993 ni bila več tako svetla. Res je upravičeno razpustil vrhovni sovjet, vendar je očitno pokazal svojo samovoljo s pretirano uporabo sile, ko so tanki obstreljevali poslopje parlamenta. Tudi s sedanjo krizo je Jelcin neposredno in usodno povezan. Njegova vloga v njej pa je, če jo primerjamo s prejšnjimi težkimi trenutki Rusije, najbolj mračna in negativna. Že od krvavih dogodkov leta 1993 Jelcin dobesedno vlada Rusiji kot kak car samodržec. Dve leti pred tem je še bil deležen simpatij, ko se je kot edini demokratično izvoljen predstavnik oblasti, kot je rad sam poudarjal, politično spopadal z deputati - ostankom sovjetskega sistema. Toda pred petimi leti si je napisal ustavo, po kateri ima dobesedno diktatorska pooblastila: sam imenuje vlado, dumo lahko razpusti. Zahod je takrat še verjel, da gre morda za prehodni dokument do dokončne utrditve demokracije. Toda Jelcin se je svojih pooblastil čedalje bolj oklepal in spravljal v obup opozicijo in kdaj pa kdaj tudi svoje zaveznike. Zakaj je pravzaprav odstavil Černomirdina in na mesto predsednika vlade postavil Kirijenka, slednjega tudi kmalu odstavil in spet poklical Černomirdina? Noben politični analitik ne more dokončno rešiti te uganke. Prav take Jelcinove poteze so, še bolj kot njegova bolezen ter zaradi nje nezmožnost za delo in nerodnosti v javnosti, diskreditirale predsednika.