Ima odločitev, da postavite Iskanje izgubljenega časa, kakšno zvezo s trendom Prousta v zadnjem času, z vsesplošno atmosfero, zeitgeistom – iskanjem izgubljenega raja, z nostalgijo ...? Seveda sem začutil nekaj več kot zgolj samo to, da je tekst dober. Ker sem tudi sam na nek način človek fragmenta, ostankov, malih enot in iz tega celo življenje delam mozaike. Pinter mi je bil v tem smislu pisan na kožo. Kar se pa tiče zeitgeista ... Tisočletje je mimo. Končala se je neka epoha. Zrušili so se svetovi, nekatere zgodbe so se končale, države so šle po gobe. Se mi zdi, da se poslavljamo od starega dobrega sveta. To je gotovo osnovna paralela, druga se mi zdi ta, da je ta Proustova odprtost na nek način spet v zraku. Mislite predvsem na odnose moški-ženska, menjave spolnih vlog, homoerotiko, novo androginost? Gotovo. Spet smo v času, ko preverjamo svojo senzibiliteto. Svoje človeške kapacitete. Trudimo se čim več razumeti, dopuščati, biti neskončno radovedni, odprti. Občutek imam, da je po senzibiliteti Proust človek našega časa oziroma časa, ki prihaja. Prihaja? Se vam ne zdi, da smo že kar globoko v Huxleyjevem Krasnem novem svetu? Diktatura užitka, lepote, pnevmatičnosti, enakih proporcev. Ga občutite, ali ste v teatru uspeli ohraniti oazo, kjer še nekaj velja skrivnost obraza, energija, glas? Ah, ta krasni novi svet je samo en otoček sredi planeta, ki ga obkroža ocean bede, zaostalosti, bolezni, zatiranja in zasvojenosti ... Kot človek, ki poskuša doživeti ta svet predvsem emocionalno, seveda ne morem biti zaverovan v nekaj, kar me absolutno nič ne prizadeva. Vprašanje je, kako ta krasni novi svet zares funkcionira. Ali ni narejen iz fantazem, potvorb, manipualcije? Če obstaja, obstaja kot umetni raj, kot medijska prikazen, v virtualni dimenziji. Mimogrede, za vas obstajajo grdi in lepi ljudje? Če govorimo o fizisu, ne. Jaz sem zaljubljen v človeški obraz, vsi obrazi so mi enako fascinantni. Tudi tisti, za katere pravijo, da so grdi. Obrazi in telesa, pa naj bodo zavaljena, nagubana, pokvečena, se mi zdijo enako vredni opazovanja. Telo, ki je oblikovano po vsiljenih modnih standardih, je na neki način sintetično, plastično, brojlersko. Čeprav so taka telesa na slikah erotično bolj atraktivna kot kakšna druga, pa jim v resnici manjka naravni vonj. Če ne fizis, kaj je po vašem pri igralcu tisto najbolj vznemirljivo? Glas, nedvomno. Glas je tisti, ki vleče, očara, zasužnji. Od glasu se ti zmeša.