Eden pomembnejših zbiralcev, ki so zaslužni, da se je ohranilo tudi takšno zgodovinsko gradivo, je bil Janko Vertin, človek z nadvse nenavadnim statusom v času okupacije Ljubljane. Med prvo svetovno vojno je bil kot avstrijski pilot sestreljen, propeler njegovega letala pa je bil prvi eksponat v njegovi zasebni zbirki orožja, ki ga je pozneje zbiral kot član veteranskega združenja. Ko so Italijani leta 1941 vkorakali v Ljubljano in izdali ukaz o predaji orožja, je bilo še veliko kosov iz njegove zbirke »uporabnih«. Vertin je del orožja res predal, veliko pa sta ga z ženo v otroškem vozičku pretihotapila v Mestni muzej, kjer so ga skrivali v pečeh in ga nekaj menda tudi spravili do partizanov. Vertin, ki je vseskozi vneto zbiral tudi ostalo zgodovinsko gradivo, je med vojno delal kot fotograf v Narodnem gledališču. Tu so ga igralci, člani OF, prepričali, da je to počel še naprej za bodoči partizanski muzej, direktor Oton Župančič pa ga je celo formalno poslal na nekakšen permanentni dopust, med katerim je v resnici zbiral gradivo. Toda kmalu se je k njemu oglasil na obisk italijanski oficir D. de Henriquez, zadolžen za muzejsko dejavnost. Vertin mu je, da bi se ga čimprej znebil, podaril nekaj medalj iz prve vojne, toda ko je ugotovil, da je bil Henriquez v bistvu antifašist, je pristal na sodelovanje z Italijani. Henriquez mu je iz Trsta priskrbel dovoljenje, da lahko zbira partizansko gradivo. Vertin je tako postal svojevrstni dvojni muzealski vohun; Italijanom je prinašal letake, ki jih je OF tiskala v ilegalni tiskarni Toneta Tomšiča, sveže izvode Slovenskega poročevalca in druge zanimivosti, vodstvu OF pa italijanske in pozneje še domobranske raritete, kot so bili Rupnikov bajonet in tudi Beránekovi plakati. Vertinu je oblast za njegove zasluga obljubila hišo, česar pa po osvoboditvi ni izpolnila; umrl je leta 1983. Janez Kos, kustos v Mestnem muzeju, ki pripravlja daljšo študijo o njem, pravi: »Vertin je bil res pravi zbiratelj, človek v nenehni akciji. Zbiral je celo napisne table okupacijske uprave. Na dan kapitulacije Italije je takoj priletel do Kazine, kjer je bilo glavno italijansko poveljstvo, in »izselil«, kar se je dalo. Po osvoboditvi pa je naletel na partizana, ki je kuril ogenj z dragocenimi poslikanimi tarčami in od poveljstva dosegel, da so mu to preprečili.« Verjetno je nekaj tega gradiva tudi v tržaškem zgodovinskem in vojaškem muzeju (Musea storico e querologico), kjer je tudi po vojni delal de Henriquez in umrl v menda podtaknjenem požaru, ki je zajel ta muzej.