Ko se je začela vojna, so se preselili v stanovanje v ulici Manzoni, kjer živi še danes. Administrator te hiše je bil njihov prijatelj, Žid, ki je moral zbežati pred Nemci. Ko je končal šolanje, se je zaposlil pri fotografu, ki je imel trgovino blizu Oberdankovega trga. »Moji gospodarji so bili iz Firenc, vendar so bili levičarji in antifašisti. Tu so me izučili fotografije. Nekaj let sem tam delal, kopiral, razvijal filme, ki so bili takrat le črno-beli. Gospodarji so bili zadovoljni z mano,« je razložil. Ko je delal pri fotografu, si je kupil svoj prvi Rolleiflex. Aparat je nesel s seboj tudi, ko je šel služit vojaščino v Neapelj in na Sicilijo. »Uspelo mi je celo fotografirati Mussolinija. Ko sem bil v severni Afriki, sem pri nekem italijanskem fotografu razvil film. Nato me je ta povabil, da bi delal v njegovem studiu. Tako sem tudi med vojaščino delal kot fotograf. Tam sem obolel na ušesih, ker smo se veliko kopali. Tako me je komandant poslal spet v Italijo k specialistu, kjer so me pozdravili in me poslali domov.«