Prijetna utrujenost se me loteva ali me vsega prešinja, ne vem. Če bi mogel, bi se tukaj ulegel in pol ure spal, tik ob lesketanju vode. Ampak jaz potrebujem, da bi spal, okrog sebe zaprt prostor. Vzdignem se in prečim mali trg. Poldne je, trgovine so zdajle skorajda prijetne, ker so napol prazne, tihe in nepomembne. Če se prav spominjam, prodajajo moške nogavice v drugi etaži. Prehodim pritličje in iščem tekoče stopnice. Levo od mene so na dolgih policah brivska mila, lasna voda, brivska pena v tubah, moški parfumi, vatirane paličice, kreme za kožo, artikli za dojenčka. Naredim majhen ovinek in zavijem v prehod s čistili za gospodinjstvo, spreji proti insektom in krpami. Ne vem, zakaj nekako deset sekund pozneje zmaknem zavojček britvic v žep suknjiča. Verjetno spet zaradi nejevolje nad tem, da živim brez notranjega privoljenja. Ravno tukaj, v tej blagovnici, bi bil rad vprašan, ali bi hotel biti na svetu. Potrebujem samo par moških nogavic, šel pa bom mimo stotin parov in jih najmanj ducat moral sam vzeti v roko, preden bom našel primeren par. Vendar nihče ne pristopi k meni, nihče me ne odvede stran, nihče mi ne zastavi vprašanja, ali sem sploh kdaj privolil v to, da hodim tukaj naokoli. Namesto tega vidim invalidko v invalidskem vozičku, ki se vozi po prehodih. Trenutno polzi mimo gromozanskih paketov s toaletnim papirjem in prav tako gromozanskih paketov s papirnatimi plenicami. Rutinsko sega s svojimi majhnimi dlanmi med napere obeh koles invalidskega vozička. Pogled nanjo povzroči, da bi zdajle vendar hotel plačati britvice v žepu suknjiča. Ne razumem, v kakšni zvezi je to dvoje. Kot vse kaže, me prihod osebe, ki se ji godi še slabše kakor meni, pripravi do tega, da privzamem vedenje dobrega človeka. Ta stavek zveni sprejemljivo, v resnici pa ničesar ne razčisti in ima za posledico, da sem zbegan. Samo gledam za invalidko, kako se s povečano hitrostjo odpelje, in v tem trenutku (če bi bil kje kdo, ki bi me vprašal) verjetno ne bi dal privoljenja za bivanje na svetu. Že stojim pri najbližji blagajni. Britvice sem neopazno vzel iz žepa. Zdaj je videti, kakor bi jih bil že od začetka hotel odnesti k blagajni in mi je še tako prikrito upiranje proti neodobrenemu življenju docela tuje. In medtem ko stojim v dolgi vrsti pred blagajno in le počasi napredujem, uzrem nad zgornjimi robovi polic s prodajnim blagom precej zmedeni obraz svojega nekdanjega prijatelja Himmelsbacha. Videl ga nisem že vsaj pol leta in ravno tako dolgo tudi nisem več govoril z njim. Sva v sporu, ki je nastal med nama pred približno sedmimi leti. Himmelsbachu se že takrat ni več dobro godilo in tako me je vprašal, ali mu lahko posodim petsto mark. Dal sem mu denar, vrnil mi ga do danes ni. Tako se je staro prijateljstvo razdrlo oziroma je bolj in bolj razpadalo v take mučne situacije, kakršna se ravno zdajle napoveduje. Himmelsbach je v prejšnjih letih delal kot fotograf v Parizu. Se pravi, hotel je delati kot fotograf v Parizu, najel si je celo majhno stanovanje v 8. arrondissementu in mi ga enkrat dal za štirinajst dni na razpolago, ko je popotoval po južni Franciji. Stanovanje je imelo majhno kuhinjo, majhno kopalnico, večjo in manjšo sobo. Velike sobe nisem smel uporabljati, bila je njegov zasebni prostor in zaklenjena med njegovo odsotnostjo. Že prvi dan, ko sem bil sam v stanovanju, sem ugotovil, da v dodeljeno mi sobo dežuje. Poleg tega je v oknu manjkal velik kos šipe, tako da je skozenj pihal veter in je bila soba praktično vedno mrzla. Zato sem se teh štirinajst dni zadrževal pretežno zunaj in uporabljal stanovanje samo za prenočevanje. Kot zasebni prostor označeno veliko sobo je Himmelsbach odklenil, ko se je vrnil, ostala je bila popolnoma suha in je povrhu vsega imela delujoč radiator.