Preden sem prišla v stik z Nino, sploh nisem vedela, da obstajajo drugačni ljudje, kot ste vi, moja družina, šola. Vsi so bili tako normalni in meni tako nedostopni. Vsem sem se zdela nerazumljiva, smešna. Za Nino še malo nisem bila smešna. Tukaj v Nemčiji dela kot čistilka, na Portugalskem pa je začela študirati. Ni pa imela denarja, da bi študij nadaljevala, ker ji je oče umrl kmalu po njeni maturi in se je morala zaposliti. Pa me je vendarle razumela. Ne, ker je začela študirati, to nima s tem nobene zveze. Imela je sestrično, o kateri mi je veliko povedala, sestrično, ki jo je poslušala in upoštevala. In zdaj to lahko ona stori zame, brez napora in težav. Zanjo nisem tujka, čeprav je zrasla na Portugalskem, jaz pa v Nemčiji. Kaj ni to čudno? In tukaj, v svoji deželi, se počutim kot tujka, včasih celo kot izobčenka, samo zato, ker nočem biti taka, kot si želite, da bi bila. Z anoreksijo sem to lahko nazorno pokazala. Poglejte me, kakšna sem. Se vam pogled name upira? Tem bolje, torej opazite, da z menoj ali pa z vami nekaj ni v redu. Odvrnili ste pogled, mislite, da sem premaknjena. To me sicer boli, je pa manj grozno kot biti ena izmed vas. Nora sem z norostjo, ki me odmika od vas, ker se branim prilagoditi se vam in izdati svoje bistvo. Vedeti hočem, kdo sem, čemu sem prišla na ta svet, zakaj ob tem času, zakaj v južni Nemčiji, zakaj pri mojih starših, ki ne morejo razumeti in sprejeti ničesar v zvezi z