Trebuh Atlantika pravzaprav sploh ni roman, prej literarno angažirana kritika sodobne Evrope, kjer se je po naključju znašla Diome, nezakonski otrok, pankrt, ki bi jo morala vaška skupnost po vseh pravilih zavreči, vsaj pretepati in zaničevati, a se ji s pomočjo vaškega učitelja in stare mame uspe vpisati v šolo. Diome je neusmiljena do novodobnih kolonizatorjev, ki ne prihajajo z orožjem, temveč s kokakolo in podobnim; tja dol, kjer je pitna voda pravo razkošje. In z zlagano slavo nogometa, ki za evropsko prvenstvo porabi več denarja, kot je proračun večine afriških držav. Vaška mladež sanja o žogobrcarski slavi v Franciji, ki jim bo prinesla kruh, da bo končno konec lakote, da bodo končno nehali žvečiti notranje predele lica. Diome uspe prepričati svojega mlajšega polbrata, nogometnega navdušenca, naj ne hodi v Francijo, češ da življenje v predmestjih francoskih razsvetljenih metropol ni tako, kot je slišati iz ust vračajočih se izseljencev. A zakaj je potem sama odšla in ostala, ji očitajo vaščani, ki jo ob vrnitvi pričakajo kot princeso. Diome je delala kot čistilka, zraven pa trmasto študirala in pisala, zdaj na univerzi v Strasbourgu predava sodobno književnost. Diome na očitek ne najde pravega odgovora. Po eni strani razume premožnega vaščana, ki si je izbral štiri žene, in starega ribiča, ki je nezakonskega novorojenca svoje hčere zavil v vrečko in ga vrgel v valove Atlantika. Tudi v svoji visoki starosti je bil prepričan, da je ravnal prav, za čast družine. Hkrati se Diome zaveda, da ni več del vaške skupnosti, da je tam doli na Niodorju izgubila korenine. Vendarle se je pisateljica lepo odločila, njen dom je tam, kjer se spojijo rokavi Atlantika in steče vijoličasto črnilo. Svoje ozemlje išče na belem papirju, tako je Diome s svojim bujnim skoraj verističnim jezikom doma povsod, kjer odloži potovalko. Pisateljica je dramaturgijo pripovedi izvrstno vklenila v evropsko in svetovno nogometno prvenstvo 2000 in 2002. Tekoče besedilo, pogosto polno ironije, zabavljaštva, afriško hipnih asociacij in razgaljanja zakoreninjenih stereotipov njene rodne skupnosti, v resnici skriva v sebi veliko bolečino. Že dolgo ne takega branja. jj