Človek mora imeti srečo, da mu v turističnih agencijah uspe srečati prijaznega delavca. Pretekli teden sem iz radovednosti stopila v precej neugleden kontejner ob portoroškem kaštelu, kjer ima svoje prostore Turist biro. Dve mladenki se prvih pet minut sploh nista zmenili zame. Ko sem z glasnim »Potrebujem vašo pomoč « izprosila njuno pozornost, sta se od vročine utrujeni in naveličani v lagodno počasnih kretnjah obrnili proti meni: »Ja, kaj je?« Pomislila sem, da morda nisem videti dovolj premožna, da bi bila vredna njunega truda. »Bi lahko dobila cenik zasebnih sob in hotelov?« »Tamle na mizo poglejte, če je še kaj. Hotelskih cenikov pa nimamo. Morate vprašati po hotelih.« Med papirji sem našla slovenski prevod cenika zasebnih sob in z grenkim priokusom odšla naprej. V Kompasu Holidays so bili vsaj tako prijazni, da so mi poiskali brošuro s skupnim cenikom turistične ponudbe za lani in letos, a tudi njihova pozornost je bila bolj usmerjena v zadnje prostore, kjer so si verjetno kuhali kavo in čakali na konec šihta. Naredila sem dva kroga po mestu in si izčrpana privoščila pivo. Natakarja sem čakala deset minut. Ko sem spila, sem na račun čakala naslednjih 20 minut. In verjetno bi čakala še več, če se ne bi oborožena z denarnico odpravila v notranjost lokala. Ko sem nekaj ur za tem s hotelirji govorila o odnosu turističnih delavcev do turistov, so mi pojasnili, da imajo z osebjem velike težave. Prvič zato, ker Slovenci ne želijo delati kot čistilke ali natakarji, tako da morajo delavce uvažati z juga, in drugič zato, ker naj bi bilo med delavci čedalje več uživalcev mamil in kradljivcev. Slogan »turizem smo ljudje« v teh krajih ni aktualen. Ampak to še zdaleč ni najhujše.