Zadnji šef je kačon, saj so plazilci očitno Conanovi zakleti sovragi.A niti pri vsej podarjeni podlagi slovaška hiša Cauldron (streljanka Chaser) ni uspela sklamfati poštenega poklona najbolj znanemu barbaru. Gre seveda za tretjeosebno akcijščino, v kateri Konan vrti bridko rezilce in se prebija skozi valove sovražnikov. In prva napaka je že, da ni ostalo pri tem, marveč da igra zavija v skakalne, raziskovalne in slabe pustolovske vode. V svrho prvega se ume razbacanež odlepiti od tal, vendar je to izvedeno nečloveško leseno, dasiravno špil vseeno zahteva hudo natančnost. Za raziskovanje je okolica zastavljena malček labirintno in na voljo je celo karta, ki si jo Konan potegne iz riti, zato je temu ustrezno berljiva in uporabna. Ostane raba predmetovja: nekje nekaj najdeš in na mestu, kjer špil tako zapove, tisto uporabiš. To bi moglo biti nenapačno, saj bi dobra izvedba, tako kot v Gladiatorju, razgibala dogajanje. Vendar problemčki prav morijo in so v navezi s patetičnim hopsanjem ter zoprnim bluzenjem nedobrodošli. Zlasti glede na to, da se da v tistem početju, ki šteje, torej sukanju jekla, na dosti mestih uživati in bi rad človek predvsem počel več tega. Sem kupil Konana zato, da bom pobiral lesene palice in poskakoval kot smotan zajec, ali da bom delal koline med matkurjo in tristo pšanci?!